Tiskane izdaje
Andrej Kurkov je eden najbolj znanih ukrajinskih pisateljev, ki je preveden v več kot trideset jezikov. Naklada njegovih knjig, ki jih piše izključno v ruskem jeziku, rojen je namreč v nekdanjem Leningradu, današnjem Sankt Peterburgu, presega štiri milijone izvodov.
Doslej je napisal 15 romanov, pet otroških knjig in dvajset filmskih scenarijev. Toda v Rusiji ga zaradi njegove kritične osti ne ljubijo preveč. Njegova knjiga Zadnja predsednikova ljubezen, ki namiguje na Putina, je v Rusiji celo prepovedana.
Po letošnji novi revoluciji na kijevskem Majdanu nezaležnosti, Trgu neodvisnosti, ki je odnesla korumpiranega predsednika Viktorja Janukoviča, in ruske okupacije Krima, je postal nekakšen kronist dogajanj v okupirani domovini. Njegovi dnevniki o življenju njegove družine, Kijeva in Ukrajine bodo že 20. maja v knjižni obliki najprej izšli v Parizu, konec maja še v nemščini, avgusta pa tudi v angleščini.
V Evropi je z okupacijo Krima izbruhnila nova vojna. Zdi se, da kljub uradni mirovniški retoriki v bistvu že kar lep čas živimo v kulturi vojne, ki je že zdavnaj potolkla kulturo miru? Kako to spremeniti? Kaj lahko storijo pisatelji?
Pisatelji so bili vedno romantiki, politiki pa realisti. Pisatelji težko spremenijo to situacijo, ker so geopolitični interesi vselej izjemno agresivni. Je meja, ki jo je treba varovati, je armada, ki jo je treba oboroževati. Čez pet let, ko se na trgu pojavi novo orožje, je staro treba odvreči in kupiti novo.
Dokler bo v svetu obstajala logika, da mora velika, močna država kupovati orožje in skrbeti za svoje meje, bo takšna država vedno gojila zgodovinske pretenzije do sosedov. Vse, kar lahko storijo pisatelji, je, da s svojim delom in s svojimi knjigami povečajo število izobraženih, za branje navdušenih ljudi. Tisti, ki streljajo prvi, nikoli ne berejo knjig. Politiki zelo malo berejo. V Rusiji in Ukrajini še zlasti ne.
Bertolt Brecht je nekoč dejal, da je tudi knjiga orožje?
Zato jih nenehno prepovedujejo, pisatelje pa zapirajo in ubijajo. Rusija je v minulih tednih zelo plastično pokazala, kaj lahko naredi propaganda. Kakor da bi živeli v Orwellovem svetu, kjer je resnica laž, vojna pa mir. Ne predsednik Vladimir Putin ne njegov zunanji minister Sergej Lavrov se nikoli nista opravičila za laži, ki sta jih v minulih dneh izrekla tujim voditeljem.
Predsednik Putin je 5. marca na tiskovni konferenci v Novem Ogarjovem pri Moskvi denimo dejal, da so se vojaške vaje na Krimu končale in da bo do 7. marca ruska vojska odšla s Krima. V resnici se je 18. marca končala okupacija Krima. Takšnih laži še ni bilo v svetovni politiki.
Politiki ne berejo knjig. In ne zgodovine, sicer ne bi nenehno ponavljali enih in istih napak?
Živimo v času, ko za politike, ki ne berejo knjig, glasujejo v glavnem volivci, ki prav tako ne berejo več. In obojih je vedno več. Za to je po svoje kriva tudi država, ki ni zainteresirana za reformo izobraževanja. Državam, kot je Rusija, izobraženi, modri ljudje niso potrebni. Raje imajo neizobražene volivce. Takšna sta Viktor Janukovič, Vladimir Putin in bržkone še kdo. Oblast hoče revne, lačne, upogljive in neizobražene volivce, ki brez socialne pomoči države težko preživijo.
Potrebujemo torej več pisateljev in manj politikov?
Načeloma da. Toda predvsem takšnih pisateljev, ki jih ni mogoče premamiti s politiko. Tam ni mesto zanje. Vsak pisatelj mora obdržati distanco do politike. Kajti pisatelji so še edini, ki jim kdo verjame. Predvsem inteligenca kajpak.
Toda v Rusiji tudi inteligenca podpisuje pisma v podporo Putinu?
Pri tem gre za imperijsko mentaliteto. V Ukrajini oblast ni nikoli podpirala umetnosti in kulture. V Rusiji so pravilno razumeli, da kultura lahko popravi slab politični imidž ruske države. Rusija zato sodeluje na vseh mednarodnih knjižnih sejmih in kulturnih festivalih. In tam vztrajno govorijo: »Pri nas je resda velika korupcija, toda poglejte, kakšna je naša umetnost, kultura, kakšne pisatelje in kakšne filme premoremo! Kakšen je naš Dostojevski!«
To pomaga. V Franciji denimo menijo, da je velika ruska kultura pomembnejša od današnje ruske politike, zato nanjo morda sploh ni treba reagirati. Kajti kultura ostane, oblast pa se nenehno menja...
Vi zdaj vztrajate v Kijevu?
Odpovedal sem tako rekoč vse poti. Pred Bledom sem bil na tujem le dvakrat, ko so me povabili v Strasbourg in München. Živim zraven Majdana. Pet minut proč. Bil sem na protestih. Tam sicer nisem metal molotovk, kajti poslanstvo pisatelja je povsem drugačno.
Bili so dnevi, ko sem napisal tudi po petnajst člankov za tuje medije. Moja naloga je opozarjati na to, kaj se dogaja v državi. Pisal sem dnevnike. O (Evro)majdanu in okupaciji Krima. Dvajsetega maja izidejo v francoščini, avgusta v angleščini, vmes pa še v nemščini in italijanščini. Knjiga se imenuje Žurnal Majdana.
To je dnevnik o življenju moje družine, Kijeva in Ukrajine za časa te nove ukrajinske revolucije. V francoščini je v bistvu že natisnjena, saj sem prevajalcem sproti pošiljal tekste. V Nemčiji bo izšla konec maja.
