»Za mano je zadnja premiera v sezoni – Kako poveš, kar si odigral Yasmine Reza –, predstava o literaturi, resničnosti in izmikanju v režiji Janeza Pipana. Študij za to predstavo je v veliki meri vplival na moj trenutni izbor knjig.
Za razumevanje karakterja pisateljice Nathalie Oppenheim (in skozi mise en abyme – zrcaljenje – tudi Yasmine Reza) je bilo ključno tudi to, da vem, kaj bere, kdo jo navdihuje, iritira …
Med občudovanimi so gotovo Roth, Barnes, Borges, Kundera, Márquez … predvsem v pretanjenem izrisovanju človeških značajev, v zamolčanem, v navidezni resnici, ki je drugačna iz drugega zornega kota, in kako sami sebe skorajda dosledno vidimo drugače kot nas drugi; presoja karakterjev je tako prepuščena bralčevi tankočutnosti.
Pred študijem sem zato prebrala Barnesov Smisel konca – napet, všečen roman v slogu njegovega opusa, berem Hadrijanove spomine Marguerite Yourcenar, ki mi jo je podarila duhovita kolegica Lorenci, moj lik se namreč rad sklicuje nanjo v literarnih filozofskih razpravah.
Če je Le Clézio dejal, »da ga dobrohotnost kritike bega«, izmišljena Oppenheimova »pa nima s tem kakšnih posebnih problemov«, me zdaj prav vleče v knjigo Moje nagrade Thomasa Bernharda. Nevezano na študij pa berem zbirko Anje Golob Vesa v zgibi, ki prinaša duhovito, ostro, premišljeno poezijo.
Nominirancem za kresnikovo nagrado bom posvetila poletje. Veselim se tudi Panterja v kleti Amosa Oza in Dear Life Alice Munro.«