Boris Pahor: »Strah me je, da se bom moral posloviti od življenja«

Vodilni rimski dnevnik La Repubblica (poleg Il Corriere della Sera iz Milana najbolj brani in vplivni italijanski dnevnik) je pred bližajočo se stoletnico slovenskega pisatelja na Tržaško, konkretno na Prosek, pripeljal svojega posebnega poročevalca Antonia Gnolija.

Ta je z njim naredil pogovor in ga objavil na dveh notranjih straneh s privlačno portretno risbo Riccarda Mannellija. Boris Pahor je predstavljen z naslovnicami in kratkim opisom vsebine nekaterih njegovih v italijanščini najbolj odmevnih in branih knjig, kot so Nekropola, Kres v pristanu, Nikogaršnji sin in Tu je prepovedano govoriti.

Pahor je povedal, da mu bodo 26. avgusta v Ljubljani pripravili osrednji dogodek ob stoletnici, ko bo o njem in njegovem delu izšla posebna knjiga. Med prvimi naslednjimi potmi je obisk Lilla in Strasbourga, kamor ga je povabila velika knjigarna Kléber. Pahor bo šel tja, ker opaža, da se povečuje nezanimanje za preteklost. Pisatelj govori o svojem dolgem in razgibanem, a s trpljenjem in pomanjkanjem ter številnimi zlasti fašističnimi oblikami poniževanja prepletenim življenjem, grozodejstvih v nemških taboriščih, o tržaškem izdajstvu domobrancev, ki ga je posledično pripeljalo v taborišče Dachau, pa o taboriščih Bergen-Belsen, Natzweiler-Struthof in Dora.

Posebnost je ravno Dora na francosko-nemški meji, kjer so taboriščniki izdelovali prve rakete V 2 Wernherja von Brauna. Američani so slavnega fizika potrebovali za povojne vesoljske načrte in so mu vpletenost v vojaške zadeve in dejstvo, da je bil že od leta 1937 član nacistične stranke, tako Pahor, odpustili ter ga nagradili z vsemi častmi in priznanji.

Pahor uvodoma zlasti veliko pove o otroštvu, ki ga je najbolj zaznamoval fašistični požig Narodnega doma, ki je pomenil začetek dolgega preganjanja vsega slovenskega; zatiranje slovenščine v vseh oblikah, požiganje slovenskih knjig, prisiljeno pisanje in govorjenje samo v italijanščini, izkoreninjanje slovenskega porekla otrok v šolah ... Vse to je Pahorja navdajalo s trpljenjem, strahom in sramom. Pahor govori o svojem očetu, potujočem trgovcu, ki je prodajal maslo, skuto in med ... Govori o študiju in izkušnjah v Afriki, kjer je v Bengaziju maturiral.

Potem so jih Angleži bombardirali in začutili so, da je tam vojna izgubljena; bilo je januarja 1941. Do septembra 1943 je deloval kot prevajalec v službi za vojaške informacije, po padcu Italije 8. septembra pa se je v civilni obleki vrnil v Trst in se pridružil odporniškemu gibanju.

Jé malo, piše in gre včasih na sprehod

Omenja svojo ljubezen do bolničarke Arlette v Lillu, ki se je končala s Pahorjevim odhodom iz sanatorija Rdečega križa, kjer se je zdravil za tifusom; potem sta se videla le še dvakrat, a je o njej napisal roman. Zanj je izvedela po radiu in njena sestra ji ga je kupila, ne ve pa, ali ga je utegnila prebrati, saj je kmalu zatem umrla. Pahor spregovori tudi o habsburškem imperiju, kot sea je pokazal v Trstu, a zanika avstrijski vpliv nase, čeprav je bil vzgajan v avstrijskem duhu, a je bil bolj odprt za Mediteran in je nasploh najprej pisal o morju, potem pa so prišle različne tragedije, o katerih mora spregovoriti literatura, kot trdi naš pisatelj; učiti in opozarjati na nevarnost, da bi izgubili svobodo.

Boris Pahor prvič spregovori o svojem odnosu do smrti. »Strah me je, da se bom moral posloviti od življenja. Mislim, da je večnost velika praznina. Obstaja tolažba v katolicizmu, ampak za to je treba biti veren,« pravi pisatelj, ki pa na naslednje vprašanje, ali je veren, odgovori po svoje: »Od katoliške vere sta mi všeč učenje ljubezni in odpuščanja, ampak ob Kristusu je še na milijone Kristusov, ljudi, ki trpijo. Če je Bog tako vsemogočen in dober, zakaj se je vse to zgodilo?«

Pravi, da živi samotarsko življenje; vstaja že ob pol sedmih, ob sedmih pa posluša slovenski (tržaški) radio. Družabno (salonsko) življenje mu ni všeč. Jé malo, piše in gre včasih na sprehod. Vozi se z avtobusom, če se že mora srečevati z ljudmi, se najraje v zadnji sobi bara Lukša (Luksa) na Proseku, ki je zanj neke vrste zatočišče.

Od prihodnosti pisatelj ne pričakuje veliko in prav tako ne od človeka oziroma človeštva. »Zadošča, da pogledamo, kaj vse se je zgodilo v dvajsetem stoletju, potem pa si rečem: Boris, če si ti tukaj zato, da pripoveduješ in te nekateri poslušajo, pomeni, da nismo sami in da še nismo povsem propadli.«

Kaj Borisu Pahorju pomeni pisanje? »Način ponovnega potrjevanja lastnih korenin. Sreča vsakokratnega najdenja lastne identitete. Istočasno pa je pisanje postalo nekakšno zdravljenje, način razbremenitve vsega, kar sem nosil v sebi. 'Razbremenitev' je huda beseda, a verjamem, da pove, kaj pomeni osvoboditi se strahu pred smrtjo.«