Branje kot magični urok

Hiša pravljic je prepričljiv animirani film, ki otrokom sporoča, kako pomembno je branje.

Objavljeno
29. marec 2012 13.52
Valentina Plahuta Simčič, kultura
Valentina Plahuta Simčič, kultura

Ilustratorka Rébecca Dautremer je v naših krajih znana po knjižni uspešnici Princeske, ki sta jo ustvarila s pisateljem Philippom Lechermeierjem. Zdaj k nam prihaja knjižna in filmska verzija njenega drugega dela – Hiše pravljic. Film bo premiero doživel v Kinodvoru v soboto, 
31. marca, v okviru Pripovedovalskega festivala, knjiga je prav tako tik pred izidom.

Knjiga Princeske je mlade bralce vodila po skrivnostnem in nenavadnem svetu pozabljenih gospodičen žlahtne krvi, namesto konvencionalnega prikaza jih je prikazala duhovito in nenavadno ter v zelo človeški luči, kot mila, hudomušna, nagajiva, kujava in še kakšna bitja. Ilustracije so prav tako nenavadne, po svoje razkošne, živahne in eksotične, po svoje pa skoraj kičaste.

Knjiga Hiša pravljic, ki jo je napisala Anik Le Ray, Rébecca Dautremer pa ji je primaknila ilustracije, poseže v pravljični svet na drugačen način – oba svetova preplete tako, da se začne bralec oziroma gledalec zavedati, da pravljični in sanjski svet eden brez drugega ne moreta obstajati in da moramo zato pravljični svet spoštovati in čuvati. Pozitivnih sporočil zgodbe je še več, a o njih nekoliko kasneje.

Film, ki v originalu nosi naslov Kérity la maison des contes (2009), govori o družini, ki se prvič po smrti tete Eleonore pripelje na počitnice v hišo, ki so jo podedovali. Otroka Natan in Angelina od tete dobita še posebna darila. Natanu je denimo prvič dovoljeno vstopiti v skrivnostno sobo, v katero v času tetinega življenja ni imel vstopa. In kaj v njej odkrije? Čudežno knjižnico, v kateri knjižni junaki živijo tudi izven knjižnih platnic! Toda skrivnostni svet bo izginil, če se Natan ne bo naučil brati in ne bo prebral besedila, vgraviranega v knjižnici. Začne se bitka z brezobzirnim trgovcem, ki hoče knjige prodati, in dirka s časom, kajti očarljiv domišljijski svet, v katerem kraljujejo Aladin, kralj Artur, Ostržek, Guliver, Trnuljčica, Sneguljčica, Obuti maček, Deklica z vžigalicami, Peter Pan in drugi pravljični junaki, bo brez magičnega uroka – sposobnosti branja – skopnel. Konec je seveda srečen, deček se nauči brati, pravljice so rešene.

Animacija deluje sodobno, zelo je barvita, dovršena in prepričljiva. Sodobna je tudi sinhronizacija – filmski junaki govorijo v urbani ljubljanščini in v skladu s tem pridno požirajo določene glasove. Glasovno podobo filma dopolnjuje čustvena in učinkovita glasba. Zanimivi so tudi liki – odsotna, toda očitno vsevedna teta Eleonora, nagajiva sestrica Angelina, še malce nedozorel deček Natan, ki je pred veliko življenjsko preizkušnjo, brezbrižni trgovec, ki je glavni negativec zgodbe, pa seveda množica pravljičnih junakov na čelu s sitno Grozovildo.

Režiser Dominique Monféry, ki je preizkušen ustvarjalec animiranih filmov, saj je sodeloval v nekaterih Disneyjevih produkcijah, se je izkazal – ni podlegel disneyjevskemu diktatu komercialnosti, temveč je naredil lepo, malce »umetniško« risanko. V času, ko prevladujejo nasilni animirani filmi, polni bitk različnih nečloveških stvorov, je taka nežna in pozitivna risanka prav gotovo dosežek. Sploh ker vsebuje toliko pozitivnih sporočil  – o tem, kako pomembno je branje za otroke, kako pomembna sta pravljičnost in fantazija za ljudi, kako moramo otrokom zaupati, kako se stvari dobro iztečejo, če se dovolj potrudimo.

V Kinodvoru ob predvajanju filma pripravljajo tudi nekaj dodatnih dejavnosti. V tamkajšnji galeriji bo od 31. marca do 30. aprila na ogled razstava Hiša pravljic, ki jo pripravlja Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta v sodelovanju z založbo Sanje. Na njej bodo na ogled ilustracije avtorice Rébece Dautremer, ki hkrati odstirajo pogled v zakulisje nastajanja filma. Potekalo bo tudi nekaj delavnic na temo pravljic.