Breda Smolnikar: Posebna zgodba pisateljice z vpletenim sodiščem

Literarna zgodovina s številnimi zgodbami opozarja, da pisateljem in pisateljicam, izur­jenim v izmišljiji, ne kaže vselej verjeti na besedo; tudi tedaj­ ne, kadar zagotavljajo, da objav­ljajo svoje poslednje delo. To moramo upoštevati, ko se namenimo spregovoriti o nonšalantni avtorski in založniški­ gesti, s katero je pisateljica Breda Smolnikar med slovensko občinstvo lansirala izbor besedil pod skupnim naslovom Veliki slovenski tekst kot poslednje delo svojega opusa.

Tej vse prej kot vsakdanji knjigi, ki si je že sama utrla pot med bralstvo, mediji ob izidu in niti pozneje niso namenili ustrezne pozornosti. To je še toliko bolj nenavadno, ker je približno ob istem času izšel slovaški prevod najslovitejše pisateljičine pripovedke Ko se tam gori olistajo breze (prev. Stanislava Repar), ki se je trajno zapisala v anale slovenske sodne prakse. Ta pripovedka je skupaj s šifrirano različico tudi vključena v Veliki slovenski tekst, ob njem pa se bralstvu ponuja še vrsta besedil iz pisateljičinega opusa (na primer Tista o divjih češnjah, Šopek marjetic tam gori, Škila, V senci pri kamniti mizi, če omenim le ­nekatera).

Veliki slovenski tekst že po zunanji podobi – bralno dejanje tu posebej olajšuje očesu prijazna stava črk – spominja prej na kako cerkveno kot posvetno izdajo, v naslovu so razberljive ironizirane aluzije na knjigo knjig in na knjigo sveta, odvisno od zornega kota. V vsakem primeru je treba ob tem pojem teksta razumeti zelo široko, ker sicer knjige ne moremo uzreti kot navzven in navznoter odprt prostor transgresije. Prav transgresivnost ali, poenostavljeno rečeno, večstranska presežnost Velikega slovenskega teksta je namreč njegova posebna odlika, razberljiva na več ravneh.

Svet faktov in fikcije

Najprej v njegovi izrazito hibridni žanrski zgradbi, ki bralstvu pripoveduje posebno zgodbo pisateljice, v katero je bilo na koncu vpleteno tudi sodišče. Zdi se, da je prav to razlog, da so med posamezna literarna besedila ali pripovedke, kot jim pravi avtorica, vstavljeni tekstni vložki, pripadajoči drugim, neumetniškim načinom izražanja. Zato v knjigi naletimo na sodne akte, uradna in zasebna pisma, razpise iz časnikov in še kaj.

Vsa ta besedila, katerih čar je v tem, da o njih ni mogoče zatrdno vedeti, ali sodijo v svet faktov ali fikcije – na delu sta namreč tudi imitacija in parodija –, razmejujejo izvirne pripovedi in hkrati mečejo novo luč nanje. Rezultat takšne zgradbe je na eni strani vzajemna igra raznovrstnih diskurzov, ki deluje v nasprotju s pričakovanji bralstva in učinkuje kot poetični presežek knjige, na drugi strani pa tematizacija poskusov razgrajevanja tradicionalnih dihotomnih parov oziroma opozicij, pri katerih je samoumevno, da je eden od členov vselej vrednostno postavljen nad drugega, na primer moško nasproti ženskemu, človeško nasproti živalskemu, vaško nasproti mestnemu, domače nasproti tujemu, kmečko nasproti industrijskemu, naravno nasproti družbenemu itn.

Tako, denimo, pod vtisom prve pripovedke (Zaznamovana), ki jo uvaja neki nagradni razpis za zgodbo Urada za žensko politiko, nehote podvomimo o smiselnosti tovrstnih, četudi dobronamernih in celo feministično obarvanih razpisov za izključno ženske zgodbe. Že iz te pripovedke (zaznamovanost se nanaša na spolno bolezen osrednje osebe) je razločno videti, da v primežu ustaljenih in hierarhično strukturiranih dihotomnih nasprotij (med moškim in ženskim, človekom in živaljo) ni več mogoče ustrezno razumeti ne sveta ne sobitij na njem. Saj vsakdo, ki ga branje sooči s sugestivnim opisom zoofilnega akta – ta utegne marsikomu drobovje potegniti do grla in še dlje – spolno iztirjenega kmeta iz Dépale vasi, ne more niti pomisliti več na etično razlikovanje med človekom in živaljo, ne da bi podvomil o omenjeni opozicijski dihotomiji in ne da bi pojav ugledal na ozadju trpljenja živali in vprašanja živalskih pravic. O vsem tem sicer pripovedovalka Zaznamovane ne spregovori niti besede, a z na videz povsem nevtralnim sklepnim stavkom – »racak v hlevu pri Ábrnkovih je v spanju tiho gagnil,« – ki se ne konča s piko, marveč z značilno vejico, dregne naravnost v srž tega problema.

Imaginarne pokrajine

Nič manj literarno učinkovit ni poskus nevtralizacije nasprotja med domačo in industrijsko pridelavo živil, s katero se slikovito zruši mit o nesporno zdravih, na kmetih vzgojenih prehrambnih sestavinah. Tako se tudi tradicionalno razlikovanje med podeželjem in mestom prikaže v neki drugi luči, ki jo v vseh pričujočih besedilih omogoči vpeljava tretjega člena, to je primestja. Značilnost tega prostora – evociranega z naravnost bleščečo literarno veščino – je konkretna geografska umeščenost v koordinate zunajtekstne realnosti, to je mengeškega polja s Kamniškimi Alpami v ozadju, posejanega s kraji, kot so Trzin, Domžale, Ihan, Mengeš, Dépala vas, a tudi Pízdenca, Cigajnerca in sloviti Stob, ki bi jih zaman iskali na zemljevidu.

Tako prvi, realni, kot drugi, imaginarni, kraji so namreč bolj ali manj stalni toposi v opusu Brede Smolnikar, vendar ne učinkujejo samo na znotrajtekstni ravni, marveč sooblikujejo tudi dojemanje dejanske krajine, o čemer se lahko prepriča vsakdo, ki ga pot nemara zanese na mengeško polje. Nehote ga bo uzrl skozi imaginarno pokrajino nekaterih pripovedk, med katerimi si tu posebno omembo zasluži Najbolj zlata dépuška pripovedka o ihanski ruralki (verjetno nastala na podlagi pisateljičine dolgoletne izkušnje s slovenskimi sodišči), v kateri evokacijo prostorov in krajine spremljajo ironični in satirični toni, tako da se pripoved mestoma preobraža v invektivo.

Na teh mestih sicer znani kraji postajajo čedalje manj oprijemljivi,­ saj se pred bralskimi očmi brez vsakršne logike spreminjajo, razblinjajo in prehajajo drug v drugega, fakti­ se prepletajo s fikcijo, gledišča se premeščajo, prostor pokrajina pa učinkuje kot nekaj premakljivega, plavajočega: »… te smešne, nagajive Kamniške planine, ki zavijajo in se ovijajo tod okoli, spreminjajo cestam njihovo smer, prestavljajo drevesa, potke, Kamniško Bistrico usmerjajo celo proti Renu …« Vse to prispeva k mnogoplastnosti literarne pokrajine Velikega slovenskega teksta, v katerem sta prostor in človek v nenehni interakciji, s katero so­oblikujeta in potem razgrajujeta dihotomna nasprotja, denimo, med naravo in kulturo, ruralnostjo in urbanostjo, moškim in žensko.

Rozina in drugi ženski liki

Zlasti to zadnje nasprotje je v pisateljičini najslovitejši pripovedki, Ko se tam gori olistajo breze, razgrajeno in tematizirano s povsem drugačne plati kot v ostalih zgodbah Velikega slovenskega teksta. Rozini, glavni junakinji – ženski z mnogimi talenti, ki jih spretno izkorišča svoji družini v prid, in z neukrotljivo življenjsko silo – pripada odlikovano mesto med liki slovenske književnosti. Toda Rozina ni samo skrajno delovna in podjetna ženska, nora na posel in denar, je tudi senzibilna in hkrati pogumna, pripravljena drugim priskočiti na pomoč, četudi nemalokrat deluje na robu dovoljenega, a ji intuicija in razum vselej preprečita, da bi zdrsnila čez. Je, skratka, ženska, ki se zna postaviti zase, moškega ne potrebuje za zaščito, zato pa toliko bolj za ljubezen, zakaj čutnost in erotika sta področji, na katerih ni nič manj suverena kot pri poslu.

Kljub svoji izjemnosti ima marsikatero potezo skupno tudi z ženskimi liki drugih zgodb Velikega slovenskega teksta, denimo, domiselnost z Ábrnco iz Zaznamovane, čezmernost in drznost z Dursumo iz Tiste o divjih češnjah, pridnost, požrtvovalnost in zagnanost z Albino iz Šopka marjetic tam zgoraj ali z Zalko iz Spuščene zanke; in še bi lahko naštevali. Glede na vse to je še toliko bolj neverjetno, da še nobenemu izmed slovenskih filmarjev ni prišlo na misel, da bi na njeni podlagi napisal scenarij in posnel izvirni slovenski film.