Tiskane izdaje
In Albaharijeva literarna identiteta ni nekaj preprostega in enoznačnega. Po rodu je Jud, po jeziku pripada srbski kulturi, dokler je lahko, je trdil, da je jugoslovanski pisatelj, že skoraj dve desetletji živi v Kanadi. Zapleteno, kajne? Do danes je izdal 13 zbirk kratke proze, 14 romanov, pet zbirk esejev, dve knjigi za otroke ter veliko prevedel. Velja za kanoniziranega avtorja, za klasika srbske literature. Da je temu res tako, zgovorno priča podatek, da je že v letih 1996/1997 Narodna knjiga izdala njegova zbrana dela v desetih knjigah.
Postmodernistični duh
Albahari, rojen v Peči na Kosovu leta 1948, se je v jugoslovanski literaturi pojavil v sedemdesetih z zbirko kratke proze Družinski čas (Porodnično vreme). Začel je kot postmodernist in se ima še vedno za postmodernista. V intervjuju, ki ga je pred nekaj leti dal za Delo, je povedal, da »če je postmodernizem mrtev, potem je on postmodernistični duh«. V tekste rad vnaša poigravanje z žanri, vključevanje referenc, dvome v sposobnost naracije in naratorja, intertekstualnost in podobne stvari. Do osemdesetih je bil »strateg« in »ideolog« jedrnate kratkoprozne forme, njegov zgodnji stil so opisovali kot »eksperimentalen, fragmentiran in avtopoetičen«. Potem so njegovi teksti postajali vedno daljši, prelevili so se v romane in tudi njegov stil je zorel. Zanj so postajali značilni nelinearnost, fragmentarnost, občutek za detajl, zelo izpiljen jezik. Sedaj ga nekateri uvrščajo k postmodernemu realizmu. Tematsko so njegove ključne teme nezmožnost komunikacije v sodobnem svetu, razmišljanja o človeški naravi, izguba domovine, holokavst, vprašanje identitete.
Od njegovih zgodnjih zbirk kratkih zgodb omenimo Običajne zgodbe (Obične priče, 1978), Opis smrti (1982), Pelerina (1993) itd. Njegovi zgodnji romani so Sodnik Dimitrijević (Sudija Dimitrijević, 1978), Cink (1988) in Kratka knjiga (1993). Preobrat v njegovem življenju in pisanju je zagotovo prinesla balkanska vojna. Ta ga je pripeljala v prostovoljno izgnanstvo v Kanado.
Med zemunsko ravnico
Med njegovim bivanje v Kanadi je najprej nastala t. i. »kanadska trilogija«. Prvi roman te trilogije je Snežni človek (1995), v kateri je glavni lik pisatelj, pribežnik na hladni sever iz neke balkanske države, ki razpada v krvavem spopadu. Poleg praznine se v pisatelju poraja tudi mučno vprašanje, kako pobegniti od zgodovine. Drugi del trilogije je roman Vaba (1996), ki je preveden tudi v slovenščino (Cankarjeva založba, 2008). V njem prvoosebni pripovedovalec, izseljenec v Kanado, posluša posnetke mrtve matere, ki je šla skozi holokavst. Glavni temi sta dve: iskanje identitete in pa vprašanje komunikacije, jezika in molka. Tretji del trilogije nosi naslov Mrak (1997), tematsko pa Albahari v njem obdeluje razpad Jugoslavije, vprašanje krivde ter problem odsotnosti morale. Tudi v romanu Svetovni potnik (Svetski putnik, 2001) se vrača k ambientu in temam svoje kanadske trilogije. Zopet je v središču dramatična usoda socialistične Jugoslavije.
V Albaharijevem opusu je še veliko odmevnih del. Roman Pijavke (Pijavice, 2005) je zgodovinski roman o zemunski židovski skupnosti, predvsem pa zgodba o antisemitizmu. Roman Götz in Meyer (Gec i Majer, 1998) je zgodba o obsesiji in spominu, tudi zgodba o holokavstu in razmišljanje o nekompatibilnosti zgodovine in pisateljstva. Kontrola točka (Kontrolni punkt, 2011) pa je zgodba o nesmiselnosti in absurdnosti vojskovanja. Tu so še številne zbirke kratkih zgodb, o katerih bi se veljalo kdaj obširneje razpisati.
Brezdomovinskost
V že omenjenem intervjuju, ki ga je dal za Delo leta 2007, je Albahari dejal, da ima sedaj dve domovini – Srbija je njegova prava domovina, Kanada pa »zatočišče, dežela miru«. Priznava pa, da bi si na starost nemara raje izbral ravnino okoli Zemuna kot pa kanadsko gorovje. Čeprav je neke vrste pisatelj nomad in se zato odlično ujema s temo letošnjega vileniškega srečanja, pa ne spada med pisatelje, ki so zamenjali jezik. Zvest ostaja jeziku, v katerem se je naučil pisati in v katerem je razvil svoj stil.
Predsednik žirije Andrej Blatnik ga v obrazložitvi nagrade vilenica imenuje pisatelj brezdomskosti, s tem da brezdomskost pri Albahariju ni le vprašanje mej, pripadnosti, prestopanja in izstopanja. Apartid je po Blatnikovem mnenju tudi tisti, ki v edini preostali domovini, jeziku, piše tako zelo drugače, da ima v njem malo ali nič somišljenikov. Albahari je po njegovem mnenju s prehodom iz Srbije devetdesetih let v Kanado devetdesetih prestopil iz ene vrste brezdomstva v drugo – a s svojimi knjižnimi objavami in uredniškim delovanjem pripravil domovino številnim piscem, ki so literarno osamljeni prišli v drugače kultiviran literarni prostor. Sicer pa Blatnik opozarja še, da je Albaharijeva proza proza sprememb in praznine in opozarja, da nikakor ne gre za politično neangažiranega avtorja, kot trdijo nekateri – nenazadnje je Albahari konec osemdesetih zastavil svojo besedo za povečevanje svoboščin, saj je bil eden od iniciatorjev in podpisnikov peticije za legalizacijo marihuane.
