Drago Jančar: Dragi Ivo Svetina!

Dragi Ivo Svetina!

Če tako prijazne in prijateljske besede o mojem delu izreče pesnik in dramatik, ki ga cenim in s katerim sva bila sopotnika na literarnem in družbenem potovanju skozi pogosto nelahki, da ne rečem zagamani, včasih pa tudi vedri in celo vzneseni slovenski čas, se lahko seveda samo razveselim. Malo manj me veseli, ker mojega intervjuja, na katerega se sklicuješ, nisi pozorno prebral. Prav tam sem se, upam da dovolj jasno, izrazil o vprašanju, ki te vznemirja. Rekel sem, da nasprotujem ukinitvi samostojnega kulturnega ministrstva. O tem sem govoril tudi v intervjuju za sobotno prilogo Večera: »Doslej ni nihče ustrezno pojasnil, navedel nobenega praktičnega argumenta, zakaj je pametno kulturno ministrstvo združiti v ta konglomerat. Ne vem, zakaj tega nihče ne pojasni. Jaz mislim, da bi bilo pametno obdržati samostojno kulturno ministrstvo.« V pogovoru za TV Slovenija na knjižnem sejmu v Leipzigu sem se zavzel za ohranitev Javne agencije za knjigo, o teh stvareh sem govoril na svojih nastopih na EPK in na nekaterih literarnih večerih, tu je tudi izjava razreda za umetnost SAZU. Torej nisem molčal.

Res pa je, da sem v omenjenem intervjuju rekel tudi, da zame kulturna birokracija ni kultura. In v Večeru: »Je kulturno ministrstvo kultura? V njem je 160 uradnikov (mimogrede: ko je ministrstvo nastalo, jih je bilo 40!), ki razdeljujejo proračunski denar, v glavnem to delajo. Seveda so med njimi tudi odlični strokovnjaki, ki se ukvarjajo s slovenskimi in evropskimi perspektivami in kulturno politiko, prav, fino. Ampak: kulturniška birokracija, da bi bila to simbolna točka slovenske kulture? Dvomim.«

To še zdaj mislim, torej dvomim. Mislim tudi, in tudi to sem rekel (v Večeru), da se »ne bomo mogli ad infinitum sklicevati na svoje zasluge pri vzpostavitvi samostojne države, ohranjanju identitete slovenstva itd. Kaj naj si mlad ustvarjalec, ki ima danes, recimo, dvajset let, s tem pomaga? Govoriti bi bilo treba o živi kulturi v razmerah sodobnega sveta. Če bo iz tega dogajanja prišlo do tovrstne razprave, bo iz vsega hrupa neki plodni rezultat. Ampak, da se razumemo«, sem rekel jasno: »zame je ta odločitev o kulturnem ministrstvu napačna.«

Rekel sem tudi, da so se mi zdeli nesmiselni pozivi h kulturnemu molku in k bojkotu podelitve Prešernovih nagrad, ki so jih dobili sijajni ustvarjalci, ki si enkrat v življenju zaslužijo pozornost in aplavz polne dvorane. Rekel sem, da ne morem pristati na prostaško zmerjanje Žige Turka, ki je odličen intelektualec in je bil, recimo, sekretar evropske skupine modrecev za razpravo o evropski prihodnosti. Prav tako se ne morem solidarizirati s takšnim dejanjem, kot je javni sežig glasbenega instrumenta, pa čeprav gre za protest proti pripojitvi kulturnega ministrstva k ministrstvu za znanost, šolstvo in šport, s katerim se, kot rečeno, ne strinjam. Zgodovinske analogije so tu prehude. Ne vem, Ivo, morda te bolj motijo moje besede kot moj molk.

Tudi glede nevarnega časa, v katerem živimo, nisem molčal. Veliko sem pisal in govoril o tem – morda več kot kdor koli drug iz naših vrst – da smo v osemdesetih letih sanjali o demokraciji, dobili pa smo, kot sem ponovil prav v intervjuju, na katerega se sklicuješ – kapitalizem. In to njegovo najslabšo privatizacijsko-tranzicijsko varianto. Ni daleč čas, ko sem bil za pisanje o teh fenomenih med mojimi ljubimi Slovenci deležen poplave nizkotnih žaljivk. »Nevarni čas«, o katerem govoriš, ni samo nevarni čas za kulturo, ampak za družbo, slovensko in evropsko v celoti. Ne samo za ljudi, ki živimo za ustvarjalnost in delamo v kulturi, ampak tudi za množice brezposelnih in mladih izobraženih ljudi brez perspektive. Vendar ta čas ni nastopil z nedavno izvolitvijo nove slovenske vlade, ta čas je že dolgo tukaj. Kako bo ta vlada našla pot iz zelo slabega, a upam da ne brezupnega položaja, ki ga ni sama ustvarila – ne vem. Nisem dovolj pameten za to. Še zmeraj pa sem prepričan, da je demokracija, znotraj katere bo to pot treba iskati, močnejša od kapitalizma, ki nas je vse skupaj z brezobzirnim grabljenjem in neusmiljeno logiko finančnih centrov moči pripeljal v trenutek ne samo ekonomske, ampak tudi družbene in kulturne, da, tudi življenjske krize. Demokracija ni najboljši vseh možnih svetov, kot ironično praviš, morda je celo najslabši, kot je še bolj ironično rekel Winston Churchill, in dodal: ampak boljšega nimamo.

In še nekaj osebnega, Ivo. Od slovenskih razprav in ravni javnega dialoga, ki ga seveda ni, ker je namesto tega predvsem zmerjanje in vpitje, sem silno utrujen. Rad bi ponovil za Ivanom Cankarjem: »Ne bom več zboroval.« In rad bi v miru napisal še kakšno knjigo. Ne da bi me kar naprej vlekli za jezik: o tej stvari pa MORAŠ nekaj reči. Ker vidim, da mi v javnosti citiraš celotno 10. točko Dekaloga za kulturno Evropo, zdaj vidim, da moram javno in pri polni zavesti izjaviti, da ne samo 10. točko, ampak celotno besedilo Dekaloga podpiram in podpisujem, pa čeprav izjav, kot rečeno, že dolgo ne podpisujem več. Pravica ustvarjalca je, da o kakšni stvari pač česa ne reče, celo pravica do molka je osebna pravica. Kot vidiš, si je nisem vzel, govoril sem, morda premalo, odgovoril sem ti, upam, da je s tem konec te razprave. Upam le, da ne pričakuješ, da se bom z vsakim stavkom tvojega gneva strinjal. Lepo bi namreč prosil, da poleg pravice do molka upoštevamo in toleriramo tudi visoko pravico do – svobode misliti drugače. Kot posamezniki, ne kot kolektiv in ne kot bratje. Kajti samo individualizem ustvarja, to veš enako dobro kot jaz, univerzalni jezik lepote in etike. Kajti, če smo kolektiv in bratje, ki vsi enako mislijo, potem ponavljamo francosko jakobinsko definicijo bratstva: La fraternité ou la mort! Nemci so jo, čeprav v rimani obliki, izrazili še nekoliko bolj bratsko in bolj trdo: Und willst du nicht mein Bruder sein, so schlag ich dir den Schädel ein. Kar v proznem prevodu pomeni: Če nočeš biti moj brat, ti razbijem glavo.

V tvojem javnem pismu, Ivo, tega ni in sem ti za to hvaležen. Vendar pa je ta način mišljenja vsak dan vse bolj navzoč v slovenskem javnem življenju. Tragična izkušnja naše zgodovine bi nas morala naučiti, kako majhen je korak od mišljenja in besed k tovrstnim dejanjem bratskega dialoga. Zato, če hočeš mojo javno in jasno besedo k nevarnemu času, v katerega drsimo, jo najprej zastavljam prav za pravico do različnosti, do individualizma, do strpnega pogovora o stanju stvari v današnji Sloveniji in Evropi.

Drago Jančar