Natanko šest desetletij po ustanovitvi (29. novembra 1952) so v prostorih SGM ponudili na ogled razstavo Dušan Moravec in njegovi gledališki sodobniki, posvečeno njihovemu »utemeljitelju in najpomembnejšemu slovenskemu teatrologu« – akademiku Dušanu Moravcu. Ob tej priložnosti je izšel tudi zbornik o njegovem delu.
Pisno in ilustrativno gradivo razstave, ki je razdeljeno na osem vsebinskih poglavij iz življenja in dela portretiranca (avtor postavitve je Štefan Vevar, avtorica slikovnega gradiva pa Tea Rogelj), bo na ogled do 1. marca prihodnjega leta.
Trajneje in izčrpneje bodo pričevali o različnih poklicnih vlogah in zaslugah uglednega in spoštovanega portretiranca v zgodovini slovenskega gledališča, književnosti in kulture nasploh prispevki, študije in eseji desetih uglednih piscev, zbrani v zajetnem in bogato ilustriranem zborniku Pogledi na delo Dušana Moravca, ki sta ga spodbudila in uredila Vasja Predan in Ivo Svetina ter ga je v svojem jubilejnem letu in natanko ob akademikovem 92. rojstnem dnevu izdal SGM v zbirki Dokumenti (št. 90, letnik 49, Ljubljana 2012).
V portretirančevi Biobibliografiji na koncu zbornika je povzeto, da je bil akademik Moravec rojen
O teatru prve
Ob omenjenem urednikovanju gledališkega lista (1951–1962), letnih zbornikov (1953–1962) in Knjižnice MGL (1958–1966) ter Dokumentov SGM (1964–1975) in Repertoarja slovenskih gledališč (1867–1967) velja posebej opozoriti na Moravčev uredniški prispevek k zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev (sourednik Ivana Cankarja, urednik Lojza Kraigherja, Antona Leskovca in Ludvika Mrzela, od leta 1967 do 2007). Neumorni raziskovalec pisne zapuščine je uredil tudi izdaje korespondence: Pisma Frana Govekarja (SAZU 1978–1983); Korespondenca med Jankom Lavrinom in Antonom Slodnjakom (SAZU 2002) in Lavrinova Pisma v domovino (SAZU 2004).
Za svoje izjemno obsežno in raznovrstno raziskovalno in znanstveno delo je Dušan Moravec, ki je tudi častni član Slavističnega društva Slovenije, prejel tudi številna družbena priznanja, med katerimi lahko tu omenimo le nagrado Prešernovega sklada (1968), Župančičevo nagrado (1975), zlato značko Borštnikovega srečanja (1979), Sterijevo nagrado (1986) in srebrni častni znak svobode (1996).
Deset portretistov
V izčrpnem zborniku predstavljajo ključne postaje in dosežke na akademikovi ustvarjalni poti ter ga portretirajo kot skromnega, široko razgledanega, nadvse delavnega in dobrodušno duhovitega strokovnjaka: Francka Slivnik (kot direktorja SGM), Vasja Predan (kot gledališkega zgodovinarja), Mojca Kreft (kot gledališkega portretista), Ivo Svetina (kot najplodovitejšega teatrologa in opazovalca hrvaškega gledališča), Štefan Vevar (kot predmet lastne portretne skice), Petra Pogorevc (kot pionirja specializirane teatrološke Knjižnice MGL), Denis Poniž (s pedagoškimi izkušnjami ob uporabi Moravčevih »bazičnih monografij« slovenske teatrologije), Bogomila Kravos (kot opazovalca slovenskega tržaškega gledališča), Goran Schmidt (kot urednika Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev) ter Mirko Mahnič (kot sooblikovalca in zgodovinarja slovenskega gledališča).