Dušan Moravec: Zanj je bilo gledališče igra z lastnimi pravili

Veliko delo našega najstarejšega dramaturga in teatrolog.

Objavljeno
10. december 2012 18.30
Slavko Pezdir, kultura
Slavko Pezdir, kultura

Natanko šest desetletij po ustanovitvi (29. novembra 1952) so v prostorih SGM ponudili na ogled razstavo Dušan Moravec in njegovi gledališki sodobniki, posvečeno njihovemu »utemeljitelju in najpomembnejšemu slovenskemu teatrologu« – akademiku ­Dušanu Moravcu. Ob tej priložnosti je izšel tudi zbornik o njegovem delu.

Pisno in ilustrativno gradivo razstave, ki je razdeljeno na osem vsebinskih poglavij iz življenja in dela portretiranca (avtor postavitve je Štefan Vevar, avtorica slikovnega gradiva pa Tea Rogelj), bo na ogled do 1. marca prihodnjega leta.

Trajneje in izčrpneje bodo pričevali o različnih poklicnih vlogah in zaslugah uglednega in spoštovanega portretiranca v zgodovini slovenskega gledališča, književnosti in kulture nasploh prispevki, študije in eseji desetih uglednih piscev, zbrani v zajetnem in bogato ilustriranem zborniku Pogledi na delo Dušana Moravca, ki sta ga spodbudila in uredila Vasja Predan in Ivo Svetina ter ga je v svojem jubilejnem letu in natanko ob akademikovem 92. rojstnem dnevu izdal SGM v zbirki Dokumenti (št. 90, letnik 49, Ljubljana 2012).

V portretirančevi Biobibliografiji­ na koncu zbornika je povzeto, da je bil akademik Moravec rojen 4. oktobra 1920 v Ljubljani, kjer se je po maturi vpisal na filozofsko fakulteto, a je ob okupaciji študij prekinil in se vključil v delovanje OF (1941–1945).

Del vojne je preživel v italijanskih taboriščih, del pa v NOV kot vojni dopisnik in nazadnje član uredništva Slovenskega poročevalca, ki je skrbel predvsem za kulturo. Kot urednik kulture je v tem dnevniku vztrajal tudi po vojni (1945–1949), ko je vzporedno študiral in diplomiral iz slovenske, jugoslovanske in primerjalne književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti (1948).

Bil je soustanovitelj in prvi dramaturg Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL, 1949–1962), v katerem je skrbel za repertoar in poleg standardnega gledališkega lista zasnoval še danes živo specializirano teatrološko Knjižnico MGL. V obdobju 1962–1975 je prevzel vodenje SGM, ki ga je kot ravnatelj, muzejski svetovalec in urednik publikacij odločno preusmeril k raziskovalnemu delu. Ob periodični publikaciji za objave prispevkov iz gledališke zgodovine (Dokumenti SGM) je zasnoval tudi temeljno publikacijo s področja gledaliških raziskav (Repertoar slovenskih gledališč, 1967), ki se je pozneje preoblikovala v sezonski Slovenski gledališki letopis.

O teatru prve polovice 20. stoletja

Po upokojitvi (1975) se je kot dramaturg, teatrolog, literarni in gledališki zgodovinar ter (od leta 1976 izredni, od leta 1981 pa redni) član razreda za filološke in literarne vede SAZU popolnoma posvetil raziskovalnemu in uredniškemu delovanju.

Med njegovimi izčrpnimi in tehtnimi monografijami o zgodovini slovenskega gledališča so temeljnega pomena Slovensko gledališče Cankarjeve dobe (1892–1918), CZ 1974; Slovensko gledališče od vojne do vojne (1918–1941), CZ 1980; Temelji slovenske teatrologije, CZ 1990; in Slovensko gledališko petletje, Ljubljana – Maribor – Trst (1945–1950), SAZU 1999.

Med monografijami o najpomembnejših posameznikih pa: Podoba Jožeta Tirana, Knjižnica MGL 1970; Iskanje in delo Ferda Delaka, K. MGL 1971; Ivan Cankar, PK 1978; Borštnik, CZ 1985; Lojz Kraigher, DZS 1990; Portreti pozabljenih igralcev, Dokumenti SGM 1992; Verovšek – komedijant ali umetnik?, Dokumenti SGM 1993; Slovenski režiserski kvartet (z gostom), Gledališke monografije SGM 1996; Hinko Nučič, dramski igralec in režiser, Gledališke monografije SGM 2000; Sto slovenskih dramskih umetnikov (s soavtorjem Vasjo Predanom), PD 2001; ter Ludvik Mrzel, Litera, Maribor 2007.

Ob omenjenem urednikovanju gledališkega lista (1951–1962), letnih zbornikov (1953–1962) in Knjižnice MGL (1958–1966) ter Dokumentov SGM (1964–1975) in Repertoarja slovenskih gledališč (1867–1967) velja posebej opozoriti na Moravčev uredniški prispevek k zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev (sourednik Ivana Cankarja, urednik Lojza Krai­gherja, Antona Leskovca in Ludvika Mrzela, od leta 1967 do 2007). Neumorni raziskovalec pisne zapuščine je uredil tudi izdaje korespondence: Pisma Frana Govekarja (SAZU 1978–1983); Korespondenca med Jankom Lavrinom in Antonom Slodnjakom (SAZU 2002) in Lavrinova Pisma v domovino (SAZU 2004).

Za svoje izjemno obsežno in raznovrstno raziskovalno in znanstveno delo je Dušan Moravec, ki je tudi častni član Slavističnega društva Slovenije, prejel tudi številna družbena priznanja, med katerimi lahko tu omenimo le nagrado Prešernovega sklada (1968), Župančičevo nagrado (1975), zlato značko Borštnikovega srečanja (1979), Sterijevo nagrado (1986) in srebrni častni znak svobode (1996).

Deset portretistov

V izčrpnem zborniku predstavljajo ključne postaje in dosežke na akademikovi ustvarjalni poti ter ga portretirajo kot skromnega, široko razgledanega, nadvse delavnega in dobrodušno duhovitega strokovnjaka: Francka Slivnik (kot direktorja SGM), Vasja Predan (kot gledališkega zgodovinarja), Mojca Kreft (kot gledališkega portretista), Ivo Svetina (kot najplodovitejšega teatrologa in opazovalca hrvaškega gledališča), Štefan Vevar (kot predmet lastne portretne skice), Petra Pogorevc (kot pionirja specializirane teatrološke Knjižnice MGL), Denis Poniž (s pedagoškimi izkušnjami ob uporabi Moravčevih »bazičnih monografij« slovenske teatrologije), Bogomila Kravos (kot opazovalca slovenskega tržaškega gledališča), Goran Schmidt (kot urednika Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev) ter Mirko Mahnič (kot sooblikovalca in zgodovinarja slovenskega ­gledališča).