Valentina Plahuta Simčič, kultura
Letošnji Prešernovi nagrajenci in nagrajenci Prešernovega sklada se bodo te dni kopali v soju žarometov in medijski pozornosti. Vprašanje, ki se postavlja ob tej vsakoletni slovesni ceremoniji, je, ali to priznanje razen nekajtedenskega trepljanja po ramenih v življenje ustvarjalcev prinese še kaj. Valentina Plahuta Simčič
Nekaj nagrajencev za literaturo, ki so Prešernovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada dobili po letu 2000, smo povprašali, kakšne dolgoročne posledice je ta nagrada prinesla v njihovo intimno in javno življenje, kako jim je spremenila življenje, je odprla kakšna vrata, je prinesla težave, je bila spodbuda pri ustvarjanju... Takile so bili odgovori:
Vinko Möderndorfer
Nagrajenec Prešernovega sklada v letu 2000
Z nagradami je križ. Ponavadi pridejo prepozno, ali sploh ne pridejo, ali pa pridejo za napačno stvar. Redko pridejo pravočasno in pravi trenutek. Če so pravočasne in za zasluženo delo, so dragocene. So lahko velika spodbuda.
Če ustvarjalec pošteno in zares počne svoje ustvarjanje, si s časom izostri notranji občutek, ki mu pove, kdaj je kaj lepega nastalo in kdaj se je kaj, kljub dobrim namenom, grdo sfižilo. Hočem reči, da pošten ustvarjalec natančno ve, kdaj je dober in kdaj se mu je kaj posrečilo. Kadar za takšno delo dobiš priznanje, je to super. Občutek zadovoljstva je popoln. In kreativen. Kajti dobiti priznanje za dobro in pravo stvar – nas lahko navdihuje. Lahko nas ponese naprej. In to je največ.
Kakšnih drugih koristi od nagrad ni. Denar? Ga je malo. In porabiš ga hitro (in za neumne reči). Slava? Je ni. Mnogo prijateljev sploh ne ve, da si bil nagrajen, še več je tistih, ki vedo, pa se delajo, da ne vedo. Slava je na Slovenskem enako kot zavist. Tiha in intenzivna zavist. Da bi zaradi nagrad bilo naše nadaljnje delo bolj cenjeno? Ni šans. Prej se zgodi obratno. Kulturnikom, ki so v kulturnih službah, nekatere nagrade prinesejo dodatek k plači. In to je prav in lepo. Pri svobodnjakih pa prejete nagrade ne vplivajo na višino honorarjev. V tridesetih letih, kar se preživljam kot umetnik na svobodi, me ni še nihče vprašal po nagradah. In tudi kadar jih zapisujem v rubriko nagrade in priznanja pri izpolnjevanju raznoraznih prošenj, sem vedno v dilemi, ali naj jih naštejem ali ne. Vedno me je malo sram. Se zgodi, da nagrade prej vzbudijo zmrdovanje kot spoštovanje, češ: Glej ga, kako se hvali! Kaj pa misli, da je, če so mu zrihtali vse te nagrade! Na Slovenskem namreč velja, da si nagrade ne zaslužiš, vedno ti jo 'zrihtajo'. Ampak vseeno: Ja, nagrade so pomembne. Lahko nas oplemenitijo. Lahko nas navdajajo s ponosom in prijetnim spominom. Meni moje nagrade veliko pomenijo.
Florjan Lipuš
Prešernov nagrajenec leta 2004
Pri koroških Slovencih slovenske literarne nagrade ne štejejo veliko. Največ šteje nagrada, ki jo je slovenski avtor ali avtorica prejel za delo, napisano v nemščini. Kakor mi je bila Prešernova nagrada v ponos in potrditev, tako mi življenja ni v ničemer spremenila. Bilo mi je v veliko zadoščenje, da je matična država nagradila napore za ohranitev slovenskega jezika na Koroškem, kajti z jezikom smo ali nismo, bomo ali ne bomo. Nemška javnost pri nas Prešernove nagrade skoraj ni opazila in je šla mimo nje, nagrada mimo javnosti, javnost mimo nagrade, slovenska javnost je ni nič bolje izkoristila v svoje dobro. Na Koroškem ne potrebujemo slavljenja posameznikov, temveč nam je potrebna promocija slovenskega jezika, slovenske kulture, slovenske ideje. Slovenija se tako in tako raje ukvarja s kakimi ideološko obarvanimi podrobnostmi kakor z narodno celoto in pogosto naseda intrigantskim partikularistom. Tako težko presodim, ali je Prešernova koga k čemu spodbudila, odprla komu kakršna koli vrata, meni jih ni, jih ni mogla, saj nisem trkal na nobena.
Iztok Geister
Nagrajenec Prešernovega sklada v letu 2004
Kmalu za tem, ko sem jo dobil, to nagrado, mi je Aleš Berger rekel: »Štirinajst dni boš v središču pozornosti, potem bo spet vse po starem.« Ampak bilo je še slabše. Sprva sem res dobil nekaj ponudb za knjižne izdaje, potem se mi je dogajalo, ne le da so založniki pozabili name, pričeli so me celo odklanjati, kar se mi prej ni zgodilo. Temu se ne gre preveč čuditi, saj vemo, da leposlovni prostor obvladujejo dve ali tri, kakor se vzame, založniške hiše. Uredniki teh posvečenih založb se pojavljajo tudi v vseh žirijah leposlovnih natečajev. Delovno štipendijo dobiš, če imaš mednarodne reference, knjige v tujem jeziku ti pa ti klani ne bodo izdali, če nisi njihov pajdaš. Založbe ti pod nos pomolijo pet drobno tiskanih strani obveznosti, na svojo, da bodo knjigo tudi promovirali, pa vselej, kljub temu da je zapisana, seveda pozabijo. Bednemu honorarju pri založbah se ni prav nič težko odreči, zato svoje knjige raje izdajam sam, dokler pač imam to čudaško veselje z jezikom.
Milan Vincetič
Nagrajenec Prešernovega sklada v letu 2005
Čeprav mi ob podelitvi nagrade Prešernovega sklada za pesniško zbirko Lakmus niso (po)rasla redbullovska krila, sem bil v sebi globoko prepričan, da je »prišla v prave roke«, saj je bilo za mano več kot ducat knjig, ki so požele tako odobravanje kritike kot nominacije za literarne nagrade (Veronika, Jenkova), ki so me zmeraj nekako obšle. Medtem ko sem med utemeljitvijo nagrade stal na velikem odru Cankarjevega doma, sem se nervozno grizel v ustnice, saj česa takega, da bi vso slovensko občestvo zrlo vame, doslej še nisem bil deležen.
Ko se je prah polegel in ko je neki natakar pripomnil, da moja nagrada znaša zgolj mesečni zaslužek modnega menedžerja, kar seveda zame ni bilo niti najmanj pomembno, saj je denar zgolj »nujno zlo«, sem se počasi utiril. Pravzaprav sta me utirili kritika in literarna veda, ki sta začeli dojemati, da danes tudi na zarobju zemljepisne kure (kar ste pred mano »dokazala« Lainšček in Žabot) obstajajo besedni umetniki, ki v sodobni slovenski prostor ne prinašajo zgolj kranjčevske »panonske melanholije«, temveč hudičevo svež prepih, ki se ga ne da kar tako spregledati. Da smo sodobni književniki iz Prekmurja nekakšna »prekmurska književna republika«, kakor je zapisala Agata Tomažič v lanskih poletnih Pogledih, ni samo moja zasluga, sem pa zelo vesel, da se od »moje male Prešernove« moj opus pojavlja tudi v prevodih in v pesniških antologijah, v katere – brez lažne skromnosti – upravičeno spada.
Maja Vidmar
Nagrajenka Prešernovega sklada v letu 2006
Nagrada Prešernovega sklada mi je ob skoraj sočasni Jenkovi nagradi prinesla veliko dobrega in mi omogočila, da se bolje spoznam. To pomeni, da sem se zamislila nad tem, zakaj potrebujem tovrstno zunanjo potrditev in kdo sem jaz sama pred sabo z nagrado in brez nje. Načelno sem vedno vedela, da je moje delo ravno toliko vredno z nagrado ali brez, praktično pa to od takrat bolj sproščeno čutim. Postala sem tudi skoraj imuna na zavist in sklepanje, zakaj je nekdo neko nagrado dobil, kar mi dobro dene. Veliko mi je pomenil tudi denarni del nagrade, kar je ob štipendiji, ki jo s pomočjo nagrade veliko lažje dobim, omogočilo nastanek dveh naslednjih knjig. Grenek priokus je le v misli, da nekdo, ki nima nagrad, težko pride do štipendije.
Suzana Tratnik
Nagrajenka Prešernovega sklada v letu 2007
Nagrada Prešernovega sklada je veliko priznanje in dobra promocijska možnost za ustvarjalce in ustvarjalke nekomercialne umetnosti, ki težje dosežejo širok krog občinstva. Ko sem nagrado dobila, sem bila nekaj mesecev resda pogosteje v medijih in vabljena na literarne večere po državi. Po svoje me je zabavalo, ker so me vabili tudi takšni, ki niso prebrali niti ene moje knjige, in če bi vedeli, da pišem tudi lezbično obarvane zgodbe, me najbrž ne bi vabili. Ravno nagrada pomeni nekakšno brezpogojno priznanje tvojemu delu in pozitiven pečat, ki ostane neizbrisen in na katerega se lahko vedno sklicuješ. Sicer se moj način dela in pisanja ni bistveno spremenil.
Primož Čučnik
Nagrajenec Prešernovega sklada v letu 2008
Prešernova nagrada ni povzročila velike evforije, čeprav sem bil zadovoljen, da sem jo dobil. Na »moje delo«, mislim, da ni imela neposrednega vpliva, ni pa bila tudi razlog za kakšno »ustvarjalno krizo«. Seveda sem premišljeval o tem, katera moja knjiga jo je dobila in zakaj ravno ta, ki je bila pač takšna, kot je bila, ampak ob tem razmišljanju na srečo nisem padel v depresijo. Glede na to, da v javnem življenju počnem še druge stvari, sem priznanje nekako razumel tudi širše, za vse, kar počnem. Morda v našem kulturnem prostoru včasih celo pogrešam tisti egotripaški akt zavrnitve kake nagrade, ampak tega si, na tako majhnem trgu, avtorji brez dobičkov ne moremo privoščiti. Pričakujem, da bo tudi pod kulturo brez samostojnega ministra kulturni dan ostal vsaj tako pomemben kot navaden športni dan. Za naše mavrične otroke bi sicer lahko bilo pogubno, za nas je tako ali tako vseeno.
Goran Vojnović
Nagrajenec Prešernovega sklada v letu 2009
Nagrade so luštna stvar, a daleč od tega, da lahko komu spremenijo življenje. Meni se včasih zdi, da se je spremenilo zgolj to, da me ima zdaj več ljudi v zobeh. Zdi se mi, da tudi odnosa ljudi do mojega dela nagrada ni spremenila. Komur je všeč, mu je všeč neodvisno od nagrade, komur pa ni, največkrat meni, da je to, da sem nagrado dobil jaz, razvrednotenje institucije Prešernovega sklada. Zato verjamem, da lahko dobim še sto nagrad, pa se ne bo nič spremenilo. In prav je tako.