Eduardo Sánchez Rugeles: »Venezuela je črna luknja, ki je ne razumem«

Pisatelj Eduardo Sánchez Rugeles, avtor romana Ljubljana,­ ki je pravkar izšel v slovenščini,­ se je rodil v Caracasu leta 1977. Diplomiral je iz primerjalne­ književnosti ter filozofije,­ zdaj na univerzi v Salamanci­ priprav­lja doktorat. Pred Ljubljano­ je izdal romana Blue Label/Etiqueta Azul in Transilvania unplugged. Z rokopisom Ljubljane je v Mehiki zmagal na mednarodnem literarnem razpisu.

Gospod Sánchez Rugeles, mi lahko na začetku poveste, kaj vas je navedlo na to, da ste zadnjemu romanu dali naslov Ljubljana, čeprav še niste bili v Sloveniji?

Na to ime sem naletel ob branju romana Zgodovinarka pisateljice Elizabeth Kostova. V njem opisuje vaše glavno mesto, ki mi je bilo zelo všeč. Posebej me je pritegnila izgovorjava v španščini, ki je skoraj nemogoča. Težave nam povzročajo črke j , ki se izgovarjajo kot i. Najprej je šlo torej za estetske kaprice, ko pa sem snoval ljubezensko zgodbo med glavnima likoma romana, sem za njen kontekst potreboval neki utopičen kraj in spomnil sem se, kakšen fetiš sem doživljal ob poskusih izgovarjanja besede Ljubljana. V nekem vodiču po Sloveniji sem zagledal fotografijo Zmajskega mosta in se v hipu zavedel, da sem našel ključno prizorišče zgodbe romana.

Tako kot Gabriel, glavni junak romana, ste tudi vi rojeni v Venezueli, a že nekaj časa živite v Španiji. Kaj počnete tam?

Preživljam se z literaturo, s finančnim delom nagrad, ki sem jih dobil za nekatere romane. Poleg tega vodim delavnice kreativnega pisanja in opravljam podobna slabo plačana dela. Formalno na univerzi v Salamanci pripravljam doktorat iz hispanoameriške literature.

Se nameravate vrniti v ­Venezuelo?

Za zdaj ne. Dokler bo tam na oblasti sedanji politični sistem, me vrnitev ne zanima. S sedanjo vizijo države nimam nič skupnega. V tistem območju, kjer je vse obarvano rdeče, se ne počutim udobno. V tujini živim že pet let. Enkrat letno se vračam, da vidim družino in opravim nekatere ­posle.

Vsakič, ko pridem, naletim na čisto opustošenje. Soočim se z državo v ruševinah, ki militantno nazaduje. Ob tem ima zaostalo politiko in revščino, ki jo oblast vse bolj legitimira. V mestih je življenje vse bolj nevarno. Venezuela se mi zdi kaos, črna luknja, ki je ne razumem, do katere pa paradoksalno čutim globoka čustva.

Sprašujem vas zato, ker ste na neki način tako kot Gabriel postali emigrant. Kakšno je to življenje?

Težko. V tej splošni gospodarski krizi sta redno delo in človeku dostojno življenje čista utopija. Sedanja španska družba ima resne gospodarske probleme, še posebej velik je nezaposlenost. Dela ni. Ampak če to krizo primerjamo z latinskoameriško in še posebej venezuelsko, je španska prav tolerantna. Nočem zmanjševati njenega pomena, saj gre za resen problem, ki ima katastrofalne posledice, ampak po mojem mnenju dogodki v Venezueli presegajo pojem krize, ker je to nekaj veliko hujšega. Venezuela je anarhija, v demokracijo preoblečena tropska diktatura. Na kontinentu imamo edini oblast, ki nam vlada že štirinajst let, pred kratkim si je na volitvah podaljšala mandat do leta 2019.

In v čem je glavni problem?

V tem, da je ta navidezni demokrat v bistvu vojak. Ko se tega zaveš, danes celo v emigrantskem življenju najdeš številne prednosti.

Kaj je v emigraciji lahko ­pozitivnega?

Ena od pozitivnih strani, ki sem jih spoznal v času življenja v Španiji, je vsekakor ta, da imaš na voljo kulturno infrastrukturo in lahko uživaš v kulturi. Tu so Círculo de Bellas Artes, La Casa de América, Inštitut Cervantes, mreža knjigarn, kinodvorane, v katerih si lahko ogledaš aktualno svetovno produkcijo. V Venezueli si tega ni več mogoče predstavljati.

Zakaj ne?

Ker je večina kulturnih institucij spolitiziranih in ne odražajo družbene dinamike. Le redkim se je uspelo rešiti.

Kaj pa negativne lastnosti emigracije?

Ena od njih je melanholija. Hujše od kritike, razočaranja nad politično situacijo, pogrešanja nekaterih mest, prijateljev, družine, običajev, hrane in klime je spopadanje z nostalgijo.

Kakšna je venezuelska emigracija?

Po komentarjih nekaterih španskih prijateljev sodim, da naša emigracija ni satanizirana. Na srečo nam niso prilepili ene od etiket, s katerimi na žalost označujejo druge priseljence. Evropejci in severni Američani nekatere države res gledajo z drugimi očmi. Precej je prikritega rasizma in obravnavanja z distance, kar je lahko zelo kruto. Španski prijatelji mi pravijo, da Venezuelcev ne povezujejo z revščino, kriminalom, prostitucijo ali podobnimi delikti. O nas menijo, da smo v tujino prišli v želji po boljšem delu, boljši izobrazbi in profesionalnosti. V zadnjih letih emigracijo označujejo tudi s političnimi razmerami v državi in mislim, da imajo prav.

O Venezueli vlada precej ­stereotipov.

Res je. O nas imajo neko posplošeno predstavo države, bogate z nafto, prelepimi plažami, čudovitimi ženskami in kontroverznim predsednikom Chávezom. Za nekatere­ Evropejce je Chávez fenomen. Francoska levica se na primer rada zaljublja v tako groteskne like.

Mi lahko za konec poveste še kaj o aktualni venezuelski literaturi?

Pišejo in objavljajo se kakovostna dela. Pojavile so se manjše založbe, ki pomembno podpirajo lokalne avtorje. Naj omenim vsaj dve, Lugar Común in Punto Cero. K promociji mladih in starejših pisateljev so veliko prispevali tudi spletni portali, kot so Prodavinci, País Portátil v Maracaibu, Qué Leer in Librodeldía, ki redno poročajo o aktualnem literarnem dogajanju. Ne bi omenjal pisateljskih imen, ker vedno nekdo ostane zunaj. Čeprav me je pesnik Willy McKey iz Caracasa nekoč označil za militantnega pesimista, bi vseeno dejal, da sem za sedanjo in prihodnjo venezuelsko literaturo velik optimist.