Ela Peroci: Otroci so ji včasih rekli kar Muca Copatarica

Mladinska knjiga je devetdesetletnico rojstva počastila z dvema ponatisoma njenih del.

pon, 06.02.2012, 15:00

»Moje otroštvo je minilo brez pravljic, doma nismo brali,« je ob več priložnostih povedala Ela Peroci. Prva knjiga, v kateri je odkrivala lepoto besed in zgodb, je bila šolska čitanka.

In prvi sestavki, ki jih je zapisala, so bili šolski spisi. Vsakič, ko je učitelj na tablo napisal naslov spisa, se je v njej odprl nov svet, tako silno si je želela, da bi tisto, kar je hotela povedati v spisu, povedala dobro in lepo. Iz te drobne šolske ambicioznosti je zrasla pisateljica, s katero se po velikosti opusa, pa tudi po priljubljenosti, lahko kosa redko kateri slovenski pisatelj.

Na Elo Peroci smo se te dni spomnili, ker bo 11. februarja minilo devetdeset let od njenega rojstva. Na svet je prišla v Svetem Križu pri Rogaški Slatini. O njenem otroštvu ni veliko znanega, znano je, da se je družina pogosto selila: Šentvid pri Grobelnem, Šmarje pri Jelšah in Rogatec so kraji, kamor je hodila v osnovno šolo, gimnazijo in meščansko šolo pa je obiskovala v Celju in Kočevju. Konec vojne je dočakala kot interniranka v taborišču Žlebič. Po vojni se je zaposlila kot učiteljica najprej v Kočevju, nato je poučevala še v Svetem Križu. Pomembno poglavje je bilo njeno poučevanje v Kamniku, v domu za invalidno mladino. Srečanje s tamkajšnjimi otroki jo je tako pretreslo, da si je doživetja začela zapisovati. Nekaj teh zapiskov ji je v podlistku En dan v domu invalidne mladine objavil Slovenski poročevalec, zbudili pa so toliko pozornosti, da so jo leto dni pozneje povabili v uredništvo Pionirja in Cicibana, kjer je ostala do leta 1955.

Od kod je skočil pes, 
ki je podrl hišico iz kock

Delo v teh dveh uredništvih je bilo pomemben impulz, ki jo je vodil k ustvarjanju za mlade. Bili so še drugi. Takrat je začela študirati pedagogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med njenimi profesorji je bil Stanko Gogala, ki je študentom nekoč na primeru pravljice, ki je govorila o hišici iz kock in sosedovem psu, ponazoril, kako se da s čustvenimi elementi malčke pritegniti k poslušanju. Takrat je Ela Peroci spoznala, kako pomembno je v pravljice vključiti otroško igro in jih oblikovati z domišljijo. Stanku Gogali je idejo o hišici in kužku kasneje »ukradla« za svojo pravljico, seveda ji je veliko dodala. Tako je nastala Hišica iz kock, ki jo danes lahko beremo v ponovno izdani slikanici z ilustracijami Lidije Osterc. Pomemben impulz za ustvarjanje je prišel iz njene družine. »Ko so prišli otroci, so s sabo prinesli nov svet,« je rada povedala Ela Peroci. Čarobnost otroštva je tako v polni meri doživela šele s svojima hčerama, iz tega je prihajalo ogromno ustvarjalnega navdiha – komaj je zapisala eno zgodbico, že so jo preganjale tri nove. Naslovi izdanih pravljic so se kar vrstili: Moj dežnik je lahko balon, Tisočkratlepa, Majhno kot mezinec, Muca Copatarica, Breskve, Tacek, Kje so stezice?, Ptičke so odletele, Zato, ker je na nebu oblak, Za lahko noč...

Muco Copatarico 
je Jelka izsilila

Posebno mesto v opusu Ele Peroci ima Muca Copatarica, saj ji je prinesla tolikšno slavo, da so ji otroci včasih ljubeznivo rekli kar Muca Copatarica. Nastanek te pravljice je Ela Peroci opisala takole: »Muca Copatarica je prišla na svet, ko smo dobili Anko in sva jo z njeno sestro Jelko vsak dan peljali na sprehod. Anka se je vozila, Jelka je hodila. Nekaj časa je bilo zabavno za vse, potem pa je tisti, ki je hodila, naenkrat prekipelo. Odločno je sedla na tla in rekla, da zahteva pravljico, če se že ne more voziti. Tako so mi kar na lepem padli v glavo neredni otroci, copati in mačka.« Prvič so to pravljico objavili leta 1957, nekoliko kasneje pa še enkrat, s takimi ilustracijami Ančke Gošnik Godec, kot jih poznamo danes. Do danes so Muco Copatarico prodali v 140.000 izvodih.

Še eno zelo znano pravljico, Moj dežnik je lahko balon, je navdihnila starejša hčerka. Jelka je namreč imela navado, da je vedno zaprla oči, ko jo je kdo karal, njeni najljubši igrači pa sta bili dežnik in žoga. Tako je nastala pravljica o deklici, ki izgubi žogo ter s pomočjo dežnika odleti v svoj svet, kjer je nihče ne ošteva.

Na njeno radijsko ustvarjanje se danes že malce pozablja, vendar je Ela Peroci tudi v okviru službe v uredništvu mladinskih in izobraževalnih oddaj na Radiu Slovenija veliko ustvarila. Poleg tega je napisala dve osebnoizpovedni pesniški zbirki za odrasle (Rišem dan, Ko živim) in roman Po šoli me počakaj. Umrla je 18. novembra 2001.

Ustvarila je tip sodobne mestne pravljice

Marinka Svetina v spremni besedi h knjigi Povestice Tik-Tak pravi, da pravljice Ele Peroci pripovedujejo o vsakdanjih stvareh, ki gredo običajno neopazno mimo nas, pisateljica pa jih s pomočjo besede osvetli in pokaže, da so tudi najneznatnejše stvari pomembne v otrokovem doživljanju sveta in zato vredne pravljične upodobitve. Nadalje ugotavlja, da je za njene pravljice značilna preprostost in da pisateljica ne uporablja motivov in zapletov, ki bi zahtevali odraslega bralca.

Literarna veda se strinja, da je bila Perocijeva prelomna po tem, da je snov za svoja dela zajemala iz doživljajskega sveta sodobnega mestnega otroka, v tedanji literaturi pa je prevladovala snov, ki je zajemala iz kmečkega sveta. Pravijo, da je Perocijeva oblikovala tip sodobne mestne pravljice. Sicer pa zanjo velja, da je bila kot pisateljica vedno na strani otrok, da je bila občutljiva do socialnih vprašanj, da je imela izjemen posluh za otroški domišljijski svet ter da je uporabljala zelo poetičen in lep jezik. Tem in motivov v njenih zgodbah je veliko in so zelo različni: utesnjenost otrok v sodobnem svetu, ljubezen do živali, potreba otrok po igri in prostoru za igro...

Njene pravljice so ilustrirali največji slovenski mojstri ilustratorstva: Maksim Sedej, Ivo Šubic, Marlenka Stupica, Milan Bizovičar, Lidija Osterc, Ančka Gošnik Godec, Marjanca Jemec Božič, Roža Piščanec, Marija Vogelnik, Jelka Reichman, Tomaž Kržišnik, Melita Vovk Štih, Danijel Demšar, Mojca Cerjak, Anka Luger Peroci in drugi. Prevedene so bile v številne jezike, zanje je dobila tudi precej uglednih nagrad: dvakrat Levstikovo, trikrat je bila uvrščena na častno listo kandidatov za Andersenovo nagrado, dvakrat je dobila diplomo, ki jo podeljuje Mednarodna zveza za mladinsko književnost (IBBY), in nato še priznanje IBBY. Leta 1971 je dobila nagrado Prešernovega sklada.

Dva ponatisa 
ob obletnici rojstva

Knjigi, s katerima so pri Mladinski knjigi počastili obletnico njenega rojstva, sta Hišica iz kock in Za lahko noč. Hišica iz kock je, kot rečeno, prva pravljica Ele Peroci, objavljena pa je bila leta 1952 v reviji Pionirski list. Z ilustracijami Lidije Osterc je izšla leta 1964, slikanica, ki je pred nami, pa je četrti, prenovljeni natis te knjige. Vsekakor gre za izjemno delo, v katerem v najlepši luči zasije ilustratorski slog Lidije Osterc: barvita geometrična dekorativnost, stilizirane rastline, sanjskost, fantazija...

Za lahko noč je razširjen ponatis pravljic, ki jih je urednica Kristina Brenkova že ob prvi objavi (1964) označila za klasične. Tokratna izdaja prinaša še izbor zgodb iz poznejših zbirk, ki zaokrožujejo opus Ele Peroci. Ilustrirala jo je Ančka Gošnik Godec.

Končajmo z besedami, po katerih je bila Ela Peroci najbolj znana. Ko so jo spraševali, zakaj piše za otroke, je odgovorila: »Ne pišem za otroke, pišem otrokom in tako se z njimi pogovarjam.« To je bilo tudi geslo njenega ustvarjanja.

Povezane novice

Ilustratorka, ki je v slovenske slikanice vnesla posebno domišljijo
24. oktober ob 12:00
Naša legendarna ilustratorka Ančka Gošnik Godec je pred kratkim izdala tri nove knjige s svojimi ilustracijami.

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se

Komentarji

Prikaži: starejši prej
1 komentar
wladymyr

90 Ela Peroci

Tu so z Muco Copatarico otroci,
veš, ljuba Ela Peroci!
Mestna fotka: škljoc s škloci!

06. februar 2012, ob 17:26:19
1 komentar
Stran: <|1|>
Prikaži: starejši prej
nova
mobilna
aplikacija
stara aplikacija bo delovala samo še
mobilne trgovine
no