Ernesto Cardenal: še naprej ostajam na strani revežev

Ernesto Cardenal (1925) iz ­Nikaragve je eden največjih še živečih pesnikov, ki ustvarjajo v španskem jeziku. Hkrati je eden najbolj znanih liberalnih teologov na svetu, še posebej znan je postal v času sandinistične revolucije, ko je po zmagi­ vstopil v vlado in prevzel mesto ministra za kulturo.

Danes je do nekdanjih revolucionarjev, na čelu s predsednikom Danielom Ortego, zelo kritičen, saj meni, da so zapustili načela revolucije in se predali kapitalu. V času, ko je bil kulturni minister (1979–1987), je v Nikaragvo pripeljal veliko svetovnih intelektualcev in kulturnikov, ki so javno podpirali revolucijo. Objavil je vrsto pesniških zbirk in knjig spominov ter bil leta 2005 nominiran za Nobelovo nagrado za literaturo; ukvarja se tudi s kiparstvom. V slovenščini je leta 1986 v prevodu Nika Koširja izšla njegova knjiga Psalmi, leta 1997 pa so v prevodu Cirila Berglesa z naslovom Pomlad, ki diši po Nikaragvi izšle njegove izbrane pesmi.

Gospod Cardenal, v moji knjižnici je tudi knjiga ameriškega pesnika Lawrencea Ferlinghettija Sedem dni v svobodni Nikaragvi . Nastala je po tem, ko ste ga v času ministrovanja kulturi v sandinistični vladi povabili v Nikaragvo in je bil nad tedanjimi razmerami tako navdušen, da je nemudoma napisal omenjeno knjigo. Takrat je bila Nikaragva v središču sveta, danes pa teh časov ni več. Kako jih zdaj doživljate kot eden od nosilcev revolucije?

Sedanjost vidim v zelo slabem stanju, saj revolucije ni več in komaj čakam, da se znova pojavi.

Kako ste kot duhovnik sploh vstopili v levičarsko revolucijo?

To je bil zelo dolg proces, prava evolucija. Vse življenje sem se ukvarjal s politiko, lahko rečem, da sem bil večni upornik. Odločno sem nasprotoval diktaturi dinastije Somoza, ki je trajala skoraj petdeset let. Pri enaintridesetih sem postal globoko veren in se malo za tem odločil za duhovniški poklic. V Ameriki sem vstopil v trapistični samostan, ki ga je vodil Thomas Merton in pri njem sem se naučil tega, da duhovniki ne moremo biti indiferentni do socialnih in političnih problemov našega ljudstva. Ta povezava z Bogom me je nato pripeljala do povezave z revolucijo. Ko sem prišel iz samostana, sem leta 1970 obiskal Kubo in v njej doživel drugo spreobrnitev v revolucionarja. Mislim, da je šlo pri vsem mojem razvoju za božjo željo. Najprej me je Bog zaprl v absolutno samostansko tišino, sledila so leta izolacije na otoku Solentiname, nato pa aktivizem 
v okviru kulturnega ministrstva in sandinistične revolucije. Slednje je bilo zame precej naporno, saj sem po naravi nagnjen k tišini in osamljenosti, toda v desetih letih revolucije sem izpolnil tudi to nalogo, saj menim, da me je zanjo določil Bog.

Z marksizmom ste se torej ­
srečali na Kubi.

Moj obisk Kube nekako sovpada 
z izkušnjo, ki sem jo malo pred tem doživel v Kolumbiji. Živel sem v revnem naselju Medellina.­ Že pred tem sem nekaj vedel o revščini, ampak neposredna izkušnja je bila kljub temu huda, zato sem se zaobljubil, da bom življenje posvetil boju proti revščini. Na Kubi sem ugotovil, da je marksizem dober, saj je tam povzročil velike spremembe, mislil pa sem, da sam kot duhovnik ne morem postati marksist. Malo za tem se je pojavila teologija osvoboditve, s pomočjo katere sem ugotovil, da si lahko marksist tudi, če nisi ateist, in da med marksizmom in krščanstvom ni nasprotij.

Kako ste vstopili v nikaragovsko revolucijo?

V njej sem sodeloval s svojo majhno skupnostjo na otoku Solentiname na jezeru Nikaragva. Ustanovil sem jo po Mertonovem nasvetu. Mnogi moji učenci so nato odšli 
v oboroženi boj in nekateri v njem tudi umrli. Po zmagi revolucije so me imenovali za ministra za kulturo in tedaj sem med drugim skrbel tudi za to, da so v Nikaragvo prišli intelektualci iz vsega sveta. V revoluciji ni dovolj samo govoriti in pridigati o ljubezni in sočutju, ampak se tudi konkretno posvetiti temu poslanstvu.

Na kaj ste v času ministrovanja najbolj ponosni?

Na to, da smo začeli z množičnim opismenjevanjem. Šestdeset tisoč mladih učiteljev je po nikaragov-skih hribih nepismene kmete učilo brati in pisati. Nekateri so pri tem umrli. Nikaragva je bila že v svoji opoziciji proti diktaturi Somoze zelo kreativna, z zmago revolucije pa se je ta kulturni razvoj samo še povečal. Prišlo je do pravega ­razcveta umetnosti, česar v ­prejšnji zgodovini ni bilo.

V svetu ste seveda znani predvsem kot pesnik. Kdaj ste se začeli ukvarjati s pesništvom?

Pesniški čut je moj osnovni čut. Z njim živim od otroštva, saj sem prve verze pisal kot otrok. V mladosti sem bil zelo zaljubljen, zelo so mi bila všeč dekleta, hrepenenje po ljubezni in lepoti me je nato ­pripeljalo do Boga.

Se vam zdi, da poezija lahko reši svet?

Sama po sebi ga ne more, lahko pa prispeva k temu, da ga rešimo.

Zakaj ste danes tako kritični do predsednika Daniela Ortege, 
v čigar vladi ste bili nekoč ­minister?

Zato, ker je zapustil revolucijo. Ortega ni več sandinist in še manj revolucionar. Tudi levičar ni več. Danes v Nikaragvi doživljamo diktaturo. Velik del nekdanjih voditeljev­ se je skorumpiral, sam pa še naprej ostajam na strani revežev. Nekateri revolucionarji so bili prepričani, da bo socializem premagal kapitalizem, zgodilo pa se je ravno obratno. Danes so ti ljudje poraženi, saj so ostali brez ideo-logije. Pri meni tega problema ni, saj se nisem boril za zmago na vsak način, ampak za zmago na pošten način, pri tem me je ves čas vodila ljubezen do Boga, s katerim še zdaj delam v dobro pravice in ljubezni. Revolucija v Nikaragvi je bila ena najlepših stvari, ki so se zgodile na tem svetu. Čutili smo solidarnost vsega sveta, bila je polna entuziazma, potem pa so se nekateri njeni voditelji spridili, izdali revolucijo, se oddaljili od sandinizma in ostali na oblasti, od koder nam še naprej vladajo.

Se vam ne zdi, da po krizi socializma ravno zdaj opazujemo tudi propad kapitalizma?

Mislim, da bo kapitalizem enkrat propadel. Edina pot je socializem, ampak to mora biti demokratični socializem, povezan s humanizmom. Res je, da je imel tako imenovani realni socializem svoje napake, toda enako se je dogajalo s krščanstvom, če se spomnimo na križarske vojne, inkvizicijo in tako naprej. Kljub temu ostajam kristjan, enako kot ostajam socialist. Samo dva ekonomska sistema obstajata. Privatna lastnina nad bogastvom naše zemlje ali pa naša skupna lastnina tega bogastva. Pravo krščanstvo je na strani našega skupnega bogastva.

Dejali ste, da čakate na novo revolucijo. Toda v Mehiki jo na neki način že vodi tamkajšnji upornik Subcomandante Marcos, ki je revolucionar in literat. Z njim ste se že srečali.

Subcomandante Marcos me je poiskal, ko sem bil leta 2007 na obisku v Mehiki na mednarodnem festivalu poezije. Marcos mi je kot simbol prijateljstva podaril dve beli vrtnici, nato sva brala pesmi. Mislim, da je njegova revolucija zadnja revolucija 20. in prva revolucija 21. stoletja. To je zelo originalna revolucija, ki še traja. Tako kot pri nas Sandino tudi Emiliano Zapata ni hotel imeti nič s političnimi strankami.

Ko je nekdanji papež Janez 
Pavel II. leta 1983 obiskal Nikaragvo, ste doživeli veliko ponižanje. Ob njegovem prihodu na letališče ste pokleknili pred njim, on pa vas je javno grajal, ker niste spoštovali njegovega ukaza, da morate izstopiti iz revolucionarne vlade. Kaj ste si tedaj mislili?

Že prej me je nuncij opozoril, da bi me papež lahko grajal zaradi podpiranja revolucije. Nuncij si je zato želel, da ne bi šel na letališče, ampak vlada me je prosila, naj tja vendarle odidem. Papež mi je dejal, da moram urediti svoj položaj. Pri tem je meril na položaj duhovnika v revolucionarni vladi, toda njegove zahteve so bile zelo nepravične, saj je nikaragovski nadškof pred tem javno že objavil, da lahko duhovniki, ki imamo položaj v vladi, te opravljamo še naprej. 
S papežem pred kamerami nisem hotel diskutirati. Naša revolucija je bila drugačna od poljske, kjer je bila tamkajšnja komunistična vlada nastrojena proti cerkvi in zato v tej katoliško močni državi ­nepopularna.

Gospod Cardenal, z vašega otoka Solentiname na jezeru Nikaragva prihajajo skrb vzbujajoče novice. Pred kratkim so neznanci z nesramnimi napisi proti vam oskrunili cerkev. Kaj se dogaja?

Ukradli so nam hotel, ki je doslej pripadal naši Fundaciji za razvoj Solentinama. Ta spor se vleče že dolgo. Upravljanje hotela smo prepustili Nubii Arcia, ki se je po smrti prvega moža Alejandra Guevare znova poročila z Nemcem Immanuelom Zergerjem in z njim nelegalno prevzela hotel, ki je v lasti omenjene fundacije. Ker 
v Nikaragvi ni pravice, je fundacija ostala brez njega.

Boste iz Managve šli nazaj na otok?

Ne, zdaj živim v glavnem mestu. Foto Marko Jenšterle