Eugenio Montale: Pesem je izdelek, ki malokdaj škoduje

Čeprav je minilo že leto dni, kar je v »modri« zbirki Nova ­lirika izšel prevod Sature, predzadnje pesniške zbirke italijanskega nobelovca, poročilo o tako pomembnem pesniškem in prevajalskem dogodku ne more biti prepozno. Kajti zdaj imamo v slovenščini tudi »starega« Montaleja. »Mladega« smo dobili že leta 1976.

Zanj je tedaj – bilo je le leto zatem, ko je prejel Nobelovo nagrado – seveda poskrbel pesnik Ciril Zlobec, naš vodilni povojni prevajalec iz sodobne italijanske poezije, ki je z revijalnimi objavami za informacije o Montalejevi poeziji poskrbel že pred tem. Zlobec je za zbirko Nobelovci (CZ) opravil izbor iz njegovih dotedanjih zbirk, poudarek je bil na zgodnejših (prvenec Sipje kosti, 1925) iz predvojnega, a tudi povojnega časa (Vihar in drugo, 1956).

Milan Dekleva (presenetil je kot prevajalec tudi iz italijanščine) je poprijel približno tam, kjer je Zlobec odnehal, se pravi pri poeziji, ki je nastajala v šestdesetih in sedemdesetih letih. Tedaj je bil Montale že znan in čaščen pesnik, ovenčan z nagradami in številnimi tudi mednarodnimi priznanji. Leta 1959 mu je italijanska država podelila legijo časti, leta 1967 ga je tedanji italijanski predsednik Giuseppe Saragat imenoval za dosmrtnega senatorja, leta 1975 pa je dobil Nobelovo nagrado. Satura je nastajala osem let, izšla je leta 1971, za njo je izšla samo še ena zbirka (Dnevnik '71 in '72).

Žvižganje v onostranstvu

Toda v tem času se je zgodilo še nekaj, kar je bilo za Montaleja in njegovo poezijo usodnejše kot posvetna slava: leta 1963 je umrla­ njegova dolgoletna družica in nazadnje tudi žena (poročila sta se le nekaj mesecev prej) Drusilla Tanzi. Spoznala sta se že zdavnaj, leta 1927, ko se je Montale za nekaj časa preselil v Firence; tedaj je bila poročena z znanim likovnim kritikom. Skupaj sta začela živeti leta 1939. Montale ji je nadel ljubkovalni vzdevek mosca (muha) in jo v pesmih tako tudi poimenoval. Zelo sta bila povezana in po njeni nenadni smrti se je velik del njegove poezije zavrtel okrog izgubljene sopotnice. Nekaj o tej globoki zvezi pove tudi kratka pesem iz cikla Xenia 1 (takšen je tudi naslov zbirke iz leta 1966): Za onostranstvo sva vadila / nekakšen žvižg, znak prepoznavanja. / Njegovo modulacijo izvajam v upanju, / da smo vsi že mrtvi in da tega ne vemo. Ali pa tale, nekoliko daljša: Pomlad se priplazi iz luknje s krtovim korakom. / Nič več ne boš govorila o strupenih / antibiotikih, o zbadanju v stegnenici, / o naklonjenosti sreče, ki ti oskubljeno, opuščeno / pomežikne. // Pomlad se razrašča z gostimi meglami, / vse daljšo svetlobo, z neznosnimi urami. / Nič več se ne boš borila z nenadnimi / zasuki časa, s prikaznimi, s težavami, / kako oskrbeti Poletje.

Zgodovina ne uči ničesar

Druga velika tema, ki jo prinaša Satura, je zgodovina. Zanj se je začela leta 1918, ko se je kot dvaindvajsetletni mladenič znašel na fronti prve svetovne vojne. Ko se je v Italiji pričel fašizem, ga je zavračal, zato je izgubil službo direktorja neke ugledne znanstvenoliterarne ustanove. Kljub temu se je vse življenje tako ali drugače ukvarjal z literaturo, takoj po drugi vojni je bil tudi novinar in dopisnik ter se v tej vlogi loteval družbenokritičnih analiz v obliki esejev in črtic. In to v bleščečem slogu, ki je njegovo naraščajočo pesniško vrednost še dodatno krepil.

Satura je nastajala v času, ko se je pesnik bližal sedemdesetim letom, ko se je sodba o družbenem dogajanju, v katero je bil vpet kot kritični intelektualec in ne kot človek institucij, v njem ustalila in dobila status vrednostnih sodb. Montale je drugo polovico 20. stoletja čutil kot neizogibno propadanje vrednot, ki jih je kljub dvema vojnama še gojila prva polovica stoletja, slutil je spremembe, ki jih v (klasično) pojmovanje umetnosti vnašajo nove kapitalistične in tehnološke paradigme. Tudi ta tesnobna nepredvidljivost prihodnosti je najbrž pripomogla k temu, da je gledal na zgodovino kot na surovo, slepo, iracionalno silo, ki se ne drži voznega reda, kakor pravi v pesmi Zgodovina. Pa tudi tole: Zgodovina ne vsebuje / prejšnjega in kasnejšega, / ničesar, kar bi brbotalo / na zmernem ognju. Zato je logično, da je sklepna sodba o zgodovini naslednja: Zgodovina ne uči / ničesar, kar se nas tiče. / Tako razumljena ne postane / ne bolj resnična ne bolj privlačna. Seveda lahko v tako odklonilnem (iz nekaterih drugih pesmi na to temo je razvidno, da si pesnik pomaga tudi z ironijo) odnosu do kakršnegakoli smiselnega (hegeljanskega) razlaganja zgodovine vidimo izkušnjo ne le obeh svetovnih vojn, ampak tudi uničevalno moč ideologije, kakršna je ustvarila italijanski fašizem.

Rime zmeraj znova potrkajo

Prav zaradi zavesti o propadanju starega sveta se je Montale mrzlično oprijemal poezije. Milan Dekleva je v kratki, a temeljiti oznaki te poezije na zavihku v zvezi s tem zapisal: »V pesniškem jeziku išče zarotitve in pitijske namige, ki bi mu približali opustošene, opuščene in pokončane duhovne vsebine. Te vsebine namreč še vedno bivajo. So med nami in nas usodno določajo. Težava je v tem, da zanje nimamo več čutov in posluha in da smo postali neke vrste spiritualni pohabljenci.« Takšen Montalejev »zarotitveni« obrazec je na primer pesem Rime: Rime so nadležnejše od / nun iz San Vincenza: trkajo / na vrata. Nemogoče jih je spoditi, / a dokler so zunaj, se jih da prenašati. / Dostojen pesnik (rime) zavrača, / prikriva, vara kot kak / tihotapec. Ker so fanatične, / se razvnemajo in prej ali slej (rime in starke) / znova potrkajo nespremenjene.

Dekleva tudi ugotavlja, da je Montale postavil poeziji »junaško zahtevo, da mora vrniti glas odsotnemu«, še več, da mora postati »simbolna podoba univerzalne izgube«. V govoru, ki ga je imel ob prevzemu Nobelove nagrade decembra 1975, je Montale, ki je dobro čutil, da se mimetični model umetnosti vedno bolj umika ukvarjanju s produkcijskimi principi njenega jezika, to misel oblikoval v vprašanje: »Kje naj si, v okolju histeričnega ekshibicionizma, najde prostor poezija, najmanj vsiljiva od vseh umetnosti«? In nanj v nadaljevanju tudi poskušal odgovoriti: »Če govorimo o tako imenovanem leposlovju, je jasno, da bo svetovna produkcija čezmerno naraščala. Če pa se omejimo na poezijo, ki z gnusom zavrača pomen proizvodnje, se poraja skoraj kot čudež in lahko izpolni celo obdobje, je treba reči, da ne more umreti.« Čeprav je v istem govoru izpostavil »na milijone pesnikov, ki nimajo nobene zveze s poezijo«, je očitno, da je Montale – in to ne samo zaradi slavnostne priložnosti, ob kateri je zaželen optimizem – ohranil vero v smisel poezije. To vero je v istem govoru izrazil tudi veliko bolj prostodušno: »Kakorkoli: tu sem zato, ker sem pisal pesmi, popolnoma nekoristne izdelke, ki pa skoraj nikoli niso škodljivi. V tem je njihova plemenitost.«

Eugenio Montale velja za največjega italijanskega pesnika po Giacomu Leopardiju; za 20. stoletje je bil to, kar je bil veliki romantik za 19. stoletje. Montale seveda ni bil romantik, ampak kritični, realistični, ironični in tudi prizadeti opazovalec modernega (in modernističnega) sveta. A če ga je zgodovina prizadela, proti koncu življenja toliko bolj, ga je izguba ljubljene mosce bolela. Satura prinaša obe situaciji. Povezal ju je na več mestih, najbolje pa v daljši pesmi Dežuje, ki se konča takole: Dežuje, a do koder seže oko, / ni vode, ni atmosfere, / dežuje, ker če te ni tu, / je le odsotnost, / ki utaplja.