Finalisti nagrade kresnik: Ingrid Rosenfeld Jurija Hudolina

Ingrid Rosenfeld - zaljubljena v dobre knjige in slabe moške.

Objavljeno
11. junij 2014 17.38
Tina Lešničar, kultura
Tina Lešničar, kultura

V literarni svet slepouličarjev, čašičarjev in zaduzanih osebkov v četrtem romanu Jurija Hudolina vstopi krepostna, neomadeževana ženska, sposobna čiste, globoke in jasne ljubezni. Ingrid Rosenfeld, roman, ki je po delcih izhajal kot podlistek v časniku Večer, v nas vzbudi strast do branja in nam navrže premislek o človeški naivnosti, pokvarjenosti in večnem boju med emocijami, poželenjem in razumom.

V Hudolinovih zgodbah in romanih na počez prevladujeta dva osebnostna tipa, ločena tudi po spolu; pri ženskah candre in emotivke, pri moških patološki narcisi in slaboumni pijanci. Pisatelj jih postavlja na preizkušnje čustvovanja in rezoniranja in jih kolobari med seboj ter tako tke štorijo življenja, ali kakor bi verjetno dejal sam, vpenja v rastre eksistencialije.

Ingrid Rosenfeld, profesorica slovenščine na peti šentviški gimnaziji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je ženska drugega tipa; »razgledana, lepih potez in močnega značaja.« Vodi jo čista emocija in ljubezen do literature. Knjige so njeno zatočišče, svetišče, kamor se zateka strastno in nenehno. »Dovolj je, da bere in že je realizirana.« Literatura jo emocionalno napolni. Njena tozadevna samozadostnost rezultira v popolni empirični neizkušenosti, celo svojo prvo spolno izkušnjo doživi, ko je že globoko v dvajsetih letih – čeprav jo moški »obletavajo kot muhe stranišče za petdeset ljudi brez vode v faveli.« Še ko se Ingrid preda libidu, ostaja romantična, čeravno ne zavrta.

Najprej »vizira« Miloša Trtnika, ki jo zmehča z literarno manipulacijo, za njim Denisa Kolarja, objestnega oštirja v Kortah, ki fermentira v lastni narcisoidnosti. Prvi se iz leporečnega uglajenca sprevrne v maničnega psihopata in zaduzanca, ki pada po gostilnah kot obstreljena divjad in na koncu celo dvigne roko nadnjo, drugi, ki je v prostem času preprodajalec drog in belega blaga, pa se pred zaslepljeno Ingrid spozabi le enkrat, a je takrat tako ali tako že prepozno.

Kdo ve, kaj bi se nam dogajalo v življenju, če bi človek vedel vse o svojih bližnjih, je misel, ki nam jo lansira roman nekje na sredini, ko postane jasno, da ljubezenske zmote Ingrid Rosenfeld niso samo produkt njene naivnosti in manjka empirije, ampak so vsa naša življenja prepredena z raznimi zablodami in projekcijami.

Kot vsevedni pripovedovalec je Hudolin direkten in vnaprej premočrten v diagnosticiranju mentalne arhitekture svojih likov. Bralec nima pravice do prvega vtisa. Hudolin z grobim, brutalnim, jezikom daje jasno vedeti, kdo si zasluži bralčevo naklonjenost, sočutje in zaupanje in kdo popoln prezir. Iz baročnega romantiziranja pada v umazani realizem, kot bi bila to edina smer ljubezenske oziroma življenjske premice. Svojim likom z veščo sintakso in inovativnimi sintagmami določa osebnostne lastnosti pa tudi koordinate, bralcu znane iz njegovih prejšnjih romanov in kratkih zgodb - locira jih v Šmartno pod Šmarno goro, v Vanganel v slovenski Istri, predvsem pa, če pogledamo še bolj mikroskopsko, v njegovo priljubljeno in najbolj slikovito prizorišče – gostilno.

Saga o Ingrid Rosenfeld in njeni zmagi nad turbulencami življenja vzbudi strast do literature. Roman se pokloni celi paleti svetovnih in slovenskih književnikov, ki jih obravnava z vsem spoštovanjem in nekritično prizanesljivostjo, ki jo poganja literarna vznesenost Ingrid Rosenfeld (ki se sama nikoli ne realizira kot pisateljica). Posebne omembe so med drugimi deležni Boris Pahor, Vladimir Kralj, Drago Jančar, ki je napisal Ingridin najljubši roman Galjot, pa Aleš Debeljak, ki je njen najljubši dijak na šentviški gimnaziji in kasneje tudi najljubši pesnik. Tu se tudi zgodi stik med fikcijo in realnostjo, ko izmišljena Ingrid »dialogizira« z resničnimi ljudmi.

Na rovaš Ingrid Rosenfeld in njenega stvarnika Jurija Hudolina so kritiki hvalili inovativno rabo jezika, stilizirano posmehljivost, cinično starinskost in baročno zavozlanost. V tem ekskluzivnem slogu jih je malenkost zmotila tavtološka metaforika in to, da se pisatelj zanaša na en in isti vzorec ter prepogosto reciklira svoje izvirne domislice. Hkrati so ob branju začutili tudi potrebo po večji distanci avtorja in po dialoškosti romana. Zapisali so celo to, da iz biografije fiktivne junakinje ne izvemo prav dosti o Ingrid Rosenfeld, zato pa toliko bolje spoznamo Jurija Hudolina, ki je »zverzirani pisatelj širokega obzorja, poznavalec književnosti in silnic ljubezni. Zanimiv človek.«