Tiskane izdaje
Atribut »največjega slovenskega slavista« se ga je prijel takoj po smrti leta 1891 in še danes jih je malo, ki bi tej slavi hoteli oporekati. Večino življenja je prebil na Dunaju, rodil pa se je v Radomerščaku pri Ljutomeru; njegova domačija še stoji in jo je mogoče obiskati.
Njegov uradni naziv je bil Franc vitez pl. Miklošič, kar seveda veliko pove o ugledu, ki ga je imel v akademski druščini na Dunaju. Ne le da je bil ustanovitelj dunajske slavistike, natančneje, stolice za primerjalno slovansko jezikoslovje (pomembnost tega dejstva si laže predstavljamo ob podatku, da je bila celo dunajska germanistika ustanovljena šele leto pozneje), v letih 1854-1855 je bil tudi rektor univerze. Sredi Evrope je torej postavil na noge vedo, ki je pokazala na raznolikost in bogastvo slovanskih jezikov, prek njih pa tudi na slovanske literature.
Miklošič je bil zagotovo najuglednejši Slovenec svojega časa na Dunaju (tudi predsednik dunajskega društva Slovenija), poleg različnih avstrijskih in tujih odlikovanj za zasluge na področju znanosti in šolstva je leta 1863 prejel viteški križ Leopoldovega reda in naslednje leto še viteško diplomo z grbom, »kar je pomenilo sprejem v dedni avstrijski plemiški in viteški stan« (Iztok Ilich). Bil je član dunajske in večine evropskih akademij znanosti, postal je tudi dosmrtni član gosposke zbornice državnega parlamenta na Dunaju.
Pogled z najvišjega razgleda
Od kod je prišel, ta veliki duh 19. stoletja? Iz slovenske Prlekije, oče je bil trgovec. Po gimnaziji v Varaždinu in Mariboru je v Gradcu študiral pravo in filozofijo, diplomiral je leta 1838. Toda hkrati so ga bolj kot pravo zanimali jeziki, nekaj se jih je naučil »mimogrede«. Znal je tako rekoč vse tedaj znane jezike, od sanskrta naprej.
Verjetno je bilo usodno srečanje z Jernejem Kopitarjem (1780-1844), ki ga je usmerjal v slovansko filologijo, pa tudi v litovščino, staro indijščino in sploh primerjalno jezikoslovje. Tako je lahko na slovanske jezike pogledal z najvišjega razgleda. Kot jezikoslovec je opozoril nase že leta 1844 s prvo znanstveno objavo, v kateri je ocenil indoevropsko primerjalno slovnico tedaj slavnega poznavalca Franza Boppa.
Po nenadni Kopitarjevi smrti poleti 1844 je najprej postal cenzor dunajske dvorne knjižnice za slovanske, romunske in grške knjige (med drugim se je leta 1846 znašel v uradnem položaju, ki je od njega zahteval cenzuriranje tretje in četrte kitice Prešernove Zdravljice). V času pomladi narodov je postal predsednik dunajskega društva Slovenija in sooblikoval program Zedinjene Slovenije.
Utiral je pot moderni filologiji in pri tem objavil okoli 180 (od tega 34 knjig) znanstvenih publikacij. Najvažnejši deli sta primerjalna slovnica in etimološki slovar slovanskih jezikov. Pomembne so bile tudi njegove razprave o stari cerkveni slovanščini, glede nastanka tega srednjeveškega jezika je bil Miklošič zagovornik panonske teorije (se pravi, sv. brata Ciril in Metod naj bi za osnovo vzela jezik, ki se je govoril med Slovani na Moravskem), ki jo je kasneje zamenjala makedonska.
Ukvarjal se je s tvorbo osebnih in krajevnih imen pri Slovencih in Slovanih in skrbel za slovenska berila za višje razrede srednjih šol. Ti učbeniki, tiskani na Dunaju, so v drugi polovici 19. stoletja kljub nekaterim kritičnim odmevom veliko prispevali k uveljavljanju slovenske pisave in jezika.
Zasluge za knjižni jezik
Miklošič je za slovensko stvar na Dunaju naredil približno toliko, kot so »doma«, vsak po svoje in v istem času, postorili Trdina, Levstik, Jurčič, Pleteršnik, Aškerc in Gregorčič. To mu je uspelo tako zaradi njegove politične usmerjenosti kot zaradi velikega strokovnega znanja.
Njegova zasluga je, da sta se v avstrijskih državnih dokumentih začela uporabljati termina Slovenci in slovenščina (prej se je poimenovanje ravnalo po pokrajinah). Njegovo prepričanje, da Slovenci potrebujejo enoten knjižni jezik - prepričanje, ki v času panslavizma in ilirizma še zdaleč ni bilo samoumevno - ga je vodilo k enotenju razlik med vzhodnim in zahodnim slovenskim govorom, kar je uresničeval v znanstvenih razpravah in učbenikih.
Umrl je na Dunaju, kjer je pokopan v družinski grobnici. Številne ulice in trgi so poimenovani po njem, rojaki so mu postavljali spomenike. Tisti nasproti sodne palače v Ljubljani ima posebej pomenljivo zgodbo: po razpadu Avstro-Ogrske se je na podstavku, kjer je bilo prej doprsje cesarja Franca Jožefa, pojavil Miklošič.
