Gabriela Babnik: Zapisi, ki niso samo božanje po hrbtu

Stritarjevo nagrado je letos prejela sodelavka Književnih listov.

pon, 08.07.2013, 21:00

Utemeljitev Stritarjeve nagrade

Gabriela Babnik je v slovenskem prostoru literarne kritike prisotna že vrsto let. S kritično držo ter prodorno mislijo se vsakič dotakne temeljnega jedra obravnavanega književnega dela ali teme in zatem lucidno izpelje misel, ki omogoča nadaljnje ustvarjalno razmišljanje (...) Je pronicljiva, duhovita, razgledana, brezkompromisno družbenokritična, kot komparativistka z znanjem literarne teorije in svetovne književnosti, kar ji omogoča poglobljen, strokoven, literarnoznanstveni pristop k obravnavani kritiki-temi. Hkrati je osebna, se izpostavi, zastavi svojo držo, specifičen pogled, s katerim ustvarja svetovljansko širino zapisanega mišljenja.

Pisateljica, prevajalka in literarna­ kritičarka (redno piše za Delove Književne liste in ­Poglede) je v soboto na festivalu Pranger prejela Stritarjevo nagrado, s katero si želi Društvo slovenskih pisateljev opozoriti na mlada, obetavna kritiška peresa. Nagrada prinese, skupaj z ugledom, 1500 evrov bruto.

Stritarjeva nagrada nosi ime po prvem slovenskem kritiku. Se prepoznate kot njegova ­naslednica?

V Stritarjevi nagradi sta na neki prijeten način združena vsaj dva elementa: mladostna kritiška srboritost in starostna slava. Če se je letošnja komisija odločila zame, to pomeni, da imam verjetno nekaj od prvega, drugo pa mi je nepredstavljivo. Nagrada je, glede na to, da je literarno in kritiško ustvarjanje zelo samoten poklic, v globinah katerega se lahko včasih tudi izgubiš, dokaz, da sem očitno na pravi poti oziroma da z nje (še) nisem skrenila.

Lanska nagrajenka Mojca Pišek je dejala, da je literarna kritika vse, česar avtor in založnik ne želita videti objavljeno. Ostalo da je literarni piar. Se strinjate?

To je izrazito kritiška pozicija, morda celo pozicija, ki v dobršni meri precenjuje delo kritika, saj danes ta poklic ne izgublja samo na realni, temveč tudi na simbolni vrednosti. Redko je namreč, da nam bralci še prisluhnejo in da zaradi našega kritiškega zapisa posežejo po določeni knjigi.

To bi moralo biti osnovno poslanstvo kritika, torej pokazati na redke vrhove, ki se v današnji produkcijski poplavi prepogosto izgubijo. Po drugi strani pa, kdo pravi, da si avtor in z njim urednik ne želita ostrih robov? Kot pisateljici so mi veliko ljubši zapisi o mojem tekstu, ki ne izvajajo samo božanja po hrbtu, temveč gredo nekoliko na nož. Še toliko bolje, če je zapis metodološko podkrepljen in ­utemeljen.

V kritiško okolje ste stopili s pisateljske poti. Torej ocenjujete svoje kolege. Občutljivo početje v tej majhni deželi, v kateri se vsi poznamo, znamo pa tudi precej grdo gledati.

Na prvem mestu je bilo vedno pisanje literature, tisto neizrekljivo, šele nato je prišlo kritiško pisanje. Iz te nenehne preže, želje po artikuliranih, zrelih stavkih, ki hočejo biti izraženi drugače kot v leposlovju, se v meni očitno poraja tudi literarna kritika. Ker leposlovje in kritiko razumem v smislu osebne zaveze, ne razmišljam o tem, da je knjiga odraz pisateljeve nravi. Sem zagovornica­ imanentne metode. Prisegam torej­ na obrtniško raven pisanja in ne verjamem, da bi avtobiografsko brskanje po tekstu lahko kakorkoli obogatilo bralčevo izkušnjo.

Objavljate v različnih literarnih revijah in časopisih, najbrž tudi za precej različne bralce.

Kritike sem začela objavljati v reviji­ Mentor, kasneje sem pod budnim očesom Nele Malečkar urejala recenzije pri reviji Ampak, z objavami v Književnih listih pa sem pridobila dodaten občutek, kaj naj bi vsebovala solidna kritika. Pri objavljanju kritik je pomembno, za koga pišeš, kakšen tekst si želi urednik. Ko so okvirji poznani, znotraj njih lahko čaraš, izvabljaš na plan različne tone posameznega teksta. Sama si nekako domišljam, da ravno zaradi­ dvojne vloge, torej kritičarke in pisateljice, na posamezen tekst gledam z notranjo lučjo. Vem, kje so temna, osenčena ali povsem­ razsvetljena mesta, kje se je avtor potrudil oziroma kje je površno odvihral mimo.

Andrej Inkret je pred časom dejal, da je sam kot literarni in gledališki kritik vedno poskušal pisati tako, da bi ga razumel vsak. Tudi tisti, ki knjige ni prebral in ni videl predstave.

Seveda je dobro in pošteno do bralca, da smo kritiki razumljivi, toda po drugi strani čutim že skorajda intimen odpor do linearnega, enopomenskega, na trenutke simplicističnega upovedovanja zgodb. Gre za paradigmo, ki trenutno prevladuje v slovenski literaturi. Toda naloga literature naj bi bila preseganje konstelacij vsakdanjega,­ bodisi pisanega ali govorjenega jezika, sploh če pomislimo, iz kakšnega historičnega bazena črpa svoj nabor.

Kot strastna bralka vem, da me najbolj privlači tekst, ki od mene zahteva določen vložek. Predpostavka, da je zgodbena linija nekaj najbolj naravnega, se mi zdi zgrešena.

Ste afrikanistka, poročena z Afričanom, z življenjsko zgodbo, ki je tudi v literarnem svetu nima vsak. Naj vprašam: Kako je Afrika spremenila vaše življenje, vplivala na vašo pisateljsko pot, pogled na svet?

Afrika me je spremenila tako, da sem postala bolj pozorna na stvari,­ ki v zahodnem svetu veljajo za samoumevne. Včasih, ko poslušam kakšen komad afriškega glasbenika, si rečem, tako bi moral izgledati dobro napisan tekst. Seveda sem zaradi izkušnje Afrike postala bolj pozorna na način prezentiranja drugih kultur in ras. In končno, Afrika me je naučila dostojanstva. Kako hoditi po cesti z dvignjeno glavo, čeprav imaš v žepu le nekaj centov.

Napisali ste tri romane; prvi, Koža iz bombaža, govori o ljubezni Slovenke in Afričana, V visoki travi­ o slovenski mentaliteti, Sušna doba pa spet o Slovenki in tujcu iz Burkine Faso. Kaj je bilo prej, stavek ali zgodba?

Izhodišče mojega pisanja je jezik. Sodim torej med avtorje, ki potrebujejo prvi stavek, da lahko začnejo pisati roman. Ampak tu se romantika konča. Pisanje dvesto, tristo strani dolgega teksta je psihični in fizični napor, leta vloženega truda, visenja na detajlih, popravljanja, brušenja.

Pri zadnjem romanu Sušna doba (Beletrina, 2012) sem šele kakšno leto po izidu prišla do čudnega spoznanja, da govori o ženski samozadostnosti, o nemolku ženskega užitka, ki pa je bil zgodovinsko utišan. Hočem torej reči, da so moje knjige včasih pametnejše od mene.

Kritiško početje ima vedno več ženskih imen. Je to zgovorno zrcalo 21. stoletja?

Drugo leto bo nagrajenec zagotovo kritik. No, nekoliko bolj zares, literarna kritika in beletristika nasploh, tako pri nas kot drugod, se očitno feminizirata. Gre za skupek več elementov: od tega, da gre za podplačan poklic, ki zahteva precej poguma, do tega, da imamo ženske avtorice in kritičarke očitno izrazito razvit čut za pripovedovanje (tu se seveda spet nekoliko šalim). Obstaja tudi neizbrisljivo dejstvo, da smo zlasti pisateljice in kritičarke neskončno dolgo molčale.

Katera pisava, avtor, slog, zgodba vas popolnoma navduši?

Nazadnje me je med slovenskimi pisci povsem prevzel roman Marka­ Sosiča Ki od daleč prihajaš v mojo bližino. Izjemen jezik, izjemna tema, ki pripoveduje o strahu pred drugim in drugačnim, ki tudi mene kot avtorico ves čas intrigira. V teh dneh prebiram Mandelovo avtobiografijo in ne gre mi iz glave prizor, ko se Mandela vrne iz zapora v prazno, tiho hišo. Njegova prva žena Evelyn ga je zapustila in s seboj vzela otroke. Dejstvo, da je z oken odstranila zavese, se Mandeli zdi šokantno. Izjemen tekst, ki v podtalju skriva vrsto pesniških pasaž.

Povezane novice

Letošnja Stritarjeva nagrada Gabrieli Babnik
6. julij ob 22:00
Nocoj so v Rogaški Slatini v okviru festivala Pranger podelili nagrado za literarno kritiko.
Prijavi sovražni govor