Tiskane izdaje
Cristóvão Tezza je ta čas eden najbolj slavljenih brazilskih pisateljev. To je postal predvsem zaradi romana Večni sin, v katerem je popisal svojo mučno in vendar odrešujočo očetovsko zgodbo s sinom, ki se je rodil z Downovim sindromom.
Roman je obveljal za najboljšo knjigo v portugalščini leta 2007, kmalu se je pojavil tudi kot gledališka predstava.
Pred leti je mednarodni festival Mladi levi v Ljubljani gostil pariško gledališko skupino, ki je v Stari elektrarni uprizorila samosvojo različico Romea in Julije. Nedavno zatem se je na eni od predstavitev mojih knjig gledaliških in literarnih kritik razvila debata prav o tej uprizoritvi, katere posebnost je bila, da so v njej nastopali mladi ljudje z Downovim sindromom, ki so zaposleni v javnem, s strani države podprtem gledališču.
Nekoga iz občinstva je zanimalo, kaj mislim o tovrstnih aktivnostih ljudi s posebnimi potrebami pri nas. Improvizirala sem nekaj o sodelovanju več področij javnega sektorja, ker da kaj takšnega najbrž ne bi bila zgolj domena kulture, pri tem pa se zavedala, da je to le pobožna želja tistih redkih, ki utegnemo na kaj takega sploh pomisliti.
A spomin na eno najiskrenejših in najtoplejših odrskih uprizoritev, kar sem jih kdaj videla, je ostal. In se obudil ob podobni uprizoritvi, v kateri dvajsetletni Felipe prav tako vzneseno in samozavestno odigra svojo gledališko vlogo, k čemur doda še eno poglavje k nikoli končanemu poskusu enakovredne vključitve v okolico ter še eno poglavje na poti njegovega očeta k iskrenemu sprejetju sina, ki ga je zaznamovala naključna kromosomska trisomija.
Felipe je osrednji protagonist Tezzovega najuspešnejšega romana, ki je za razliko od pisateljevih fiktivnih del romansirana avtobiografska izpoved in v katerem tretjeosebni pripovedovalec, Felipejev oče, ugotovi, da sta pisanje in življenje različni entiteti, ki morata ohranjati spoštljiv in druga od druge varno oddaljen odnos.
Od zavračanja
A dokaj neuspešno pisateljevanje, nezmožnost skrbi za lastno preživetje in vse večje pogrezanje v socialni avtizem pripovedovalca, je le ena od dveh pripovednih niti romana Večni sin (O filho eterno, 2007).
Druga, pomembnejša, je njegov odnos do z Downovim sindromom zaznamovanega otroka, ki je novopečenemu očetu, ovitemu v dvome glede pripravljenosti očetovstva nasploh, kruto spodnesel romantično predstavo o življenju kot večni svobodi in neodgovornosti, skrivani za pisateljskim poslanstvom, kjer so ustvarjalne blokade in z njimi povezana razraščajoča se pasivnost naravni pojav, ki mu je ob že tako depresivni hendikepiranosti treba previdno prisluhniti.
Zvečine v osemdeseta leta prejšnjega stoletja postavljena pripoved, ko se o tovrstnih otrocih v javnosti najraje ni govorilo, če pa že, so bili zgolj slabšalno označeni kot mongoloidi, kaj več pa se ni ne vedelo in ne hotelo vedeti, spremlja Felipeja – avtor je ohranil sinovo resnično ime – od njegovega prihoda na svet do petindvajsetega leta.
In še bolj spremlja očetov odnos do njega, ki je v tem obdobju prehodil nezavidljivo pot od začetnega zavračanja, besa, občutka ogoljufanosti ter želje po izstopu iz potrojene odgovornosti do postopnega razumevanja in sprejemanja otrokove posebnosti, njegovih potreb ter občutenja resnične očetovske ljubezni.
Ta se ni pojavila le ob Felipejevem občasnem izginotju, ko sta ga domišljija in nezmožnost realnega razmišljanja namesto do trafike odpeljali na sosednje dvorišče, ampak se je z enormno potrpežljivostjo in rastočo empatijo gradila z vsakim dnem sinove edinstvene, ljubeče, za vsakdanje življenje s pretiranimi čustvi opremljene prisotnosti, zaznamovane z močnim klicem po sprejetosti in ljubezni.
Downovska trma
Avtor gradi pripoved z izrazito distanciranim, laboratorijsko hladnim pogledom, s čimer se želi odmakniti od preteče zanke sentimentalnosti, a s tem kaže predvsem na pripovedovalčev – očetov – notranji boj s samim seboj o tem, ali sprejeti sina oziroma kako ga sprejeti. Precejšnjo zaviralno vlogo pri tem igra okolje – roman je jasna kritika družbe –, ki se z namenom čim bolj neoviranega vstopa tovrstnih posameznikov v družbo skozi nerodnosti in napake te spretnosti šele privaja.
Pri tem avtor ne misli le vsakdanjega srečevanja z bolj ali manj neozaveščenimi ljudmi, ampak še bolj na pristop medicine, ki otroka in starše sprva posiljuje z nevrološko-organizacijskimi terapijami, ki naj bi razpihale otrokovo »nevrološko meglo«, dokler oboji ne obupajo, in na kasnejšo neustrezno družbeno skrb za otroke s posebnimi potrebami, ki se ne zaveda, da so ti otroci med seboj precej bolj različni kot njihovi vrstniki. Zaradi tega je trpanje takšnih otrok v enotno skupino povsem zgrešeno, saj nestimulativno in zaviralno deluje na njihov razvoj.
Narativna struktura romana se osredotoča zgolj na očetov odnos do sina, pri tem pa povsem zaobide materin odnos do Felipeja in njegovo mesto v družini ob mlajši sestri, ki ni zaznamovana s trisomičnim prekletstvom. Prisotnost »normalnega« otroka ob »posebnem« v družini namreč vnaša za drugega dodatno tenzijo; ne le da slednji vsak trenutek čuti in ve, da je drugačen od sorojenca, s tem pa na celi črti prikrajšan, dogaja se tudi (ne)hotena privilegiranost vsaj enega starša do »normalnega« otroka, ki zadaja usodne udarce v že tako razrahljano čustveno življenje otroka, ki se zaveda, da nikoli ne bo dohitel ljudi okrog sebe. Zlasti od tod izhaja oziroma se stopnjuje značilna downovska trma, ki ni nič drugega kot podčrtan klic po ljubezni.
Šele zadnji dve desetletji
Ker se umetniška dela na to temo pogosteje pojavljajo šele v zadnjih dveh desetletjih, med vsemi posnetimi filmi roman še vedno najintenzivneje evocira Osmi dan (avtor Jaco Van Dormael, 1996), v katerem se depresiven deloholik s porušenim zasebnim in socialnim življenjem (Daniel Auteuil) zbliža z osamljenim fantom z Downovim sindromom (Pascal Duquenne), zaradi osredotočenosti očetovega odnosa do sina pa se Večni sin še bolj približuje avtobiografskemu romanu Osebna zadeva (1964, prev. 1997), v katerem japonski nobelovec Kenzaburo Oe podobno izriše svojo izkušnjo ob rojstvu sina Hikarija z možgansko okvaro, ki je predvsem s prizadevno starševsko podporo v tridesetem letu življenja kot uspešen glasbenik samostojno vstopil v javno življenje.
Slednji roman je eden izmed treh, ki so po Tezzovih besedah vplivali na nastanek Večnega sina; druga dva sta Dvakrat rojeni (2000) italijanskega pisatelja Giuseppeja Pontiggie ter drugi del fikcionalizirane avtobiografske trilogije Mladost (2002, prev. 2008) avstralskega avtorja južnoafriškega rodu J. M. Coetzeeja.
Oejev in Tezzov roman imata marsikaj skupnega in se v marsičem razlikujeta. Skupno jima je soočenje očeta ob rojstvu prizadetega otroka, s (krajšim) pobegom od doma kot nemočnim poskusom bega pred odgovornostjo (in skokom čez plot v prvem primeru), ter postopno sprejetje sina, ki oba prelevi v odgovornega in ljubečega očeta.
A Osebna zadeva prevprašuje tudi dilemo, ali prepustiti otroka kirurškim posegom ali smrti. Hikarijev oče Bird se po na videz zunanjih dogodkih, tudi ob soočenju z žrtvami atomske bombe na Hirošimo, odloči obdržati otroka in mu s pomočjo medicine ter lastnega angažmaja pomagati do čim bolj neoviranega življenja.
Pri Tezzi je edina tovrstna misel vezana na pomislek, ki se za hip ujame v očetove možganske vijuge, v zvezi s Huxleyjevim novim svetom, v katerem ne bi bilo prostora za eno redkih genetskih napak, ki je narava ne izloči iz svoje igre naključij. Tezzov oče je dokaz, da ljubezen do (večnega) otroka prihaja od znotraj.
