Tiskane izdaje
Pisanje Georgea Orwella (1903–1950) ima poleg literarne in dokumentarne vrednosti še eno odliko – aktualnost, ki še traja. Prav zaradi te, ki jo bralci vedno znova prepoznavajo v njegovih knjigah, je od letos dalje vsak 21. januar (datum smrti) Orwellov dan.
V svetu in tudi pri nas ga poznamo predvsem po njegovih zadnjih delih Živalska farma in 1984, vendar ne izkazuje nič manjših odlik tudi Pot v Wigan, ki je prvič izšla leta 1937 in doživela več ponatisov, pred kratkim pa jo je v zbirki Beletrina izdala Študentska založba v prevodu Tine Mahkota.
Študija o revščini
Knjiga enega največjih piscev dokumentarne proze je tako neposredna in neprizanesljiva, da mnoge navduši, marsikoga, ki se v njej prepozna, pa razjezi tako kot v času prve objave. Pot v Wigan je kot njegovi najbolj znani knjigi prežeta z bistroumnostjo ter izjemnim darom opazovanja, opozarjanjem na družbeno nepravičnost in nedemokratičnost.
Je študija o revščini in razlogih zanjo ter o družbenih razredih, ki še vedno obstajajo, le da se danes razlike kažejo drugače. »Vsi udrihamo po razrednih razlikah, malokdo pa si jih želi v resnici odpraviti,« je zapisal pisatelj, ki je verjel, da bi bilo to mogoče le v socializmu. A ne v obliki socializma, kakor jo je imel takrat, ko je privlačil v glavnem »nezadovoljive ali celo nečloveške tipe«.
Kakšne vrste ljudi je po Orwellu pritegoval socializem, je zanimivo navesti, ne nazadnje tudi zavoljo primerjave z današnjim časom. »Na eni strani imate dobrosrčnega nemislečega socialista, tipičnega socialista delavskega razreda, ki bi rad samo ukinil revščino, ne da bi se vselej zavedal, kaj to pomeni.
Na drugi strani pa imate intelektualnega, teoretično podkovanega socialista, ki razume, da je treba našo sedanjo civilizacijo odplakniti v lijak, in je to tudi povsem pripravljen storiti. Ta tip v celoti izvira iz srednjega razreda, in to iz tistega, ki je odraščal v mestu in nima korenin.«
Za odpor do socialistične ideje oziroma gibanja so bili najbolj krivi socialisti, je prepričan Orwell. Tipičnega in odbijajočega socialista je opisal kot skuštranega, oblečenega v pulover in obutega v sandale, vegetarijanca, ki pije sadne sokove, nudista.
Tak tip je »bodisi mladosten boljševistični snob, ki se bo čez pet let zelo verjetno bogato poročil in spreobrnil v rimskokatoliško vero; ali pa je, še bolj tipično, tog možicelj z uradniško službo, ponavadi prikrit abstinent, pogosto z vegetarijanskimi nagnjenji, ki ima za seboj zgodovino nekonformizma, predvsem pa ima družbeni položaj, ki ga nikakor ne namerava izgubiti«.
Za spodobnega in dostojnega človeka, za kakršnega se je imel Orwell, ni bilo prostora v vrstah socialističnih aktivistov. Kajti Orwell je bil več kot dostojen človek srednjega razreda, rad je dobro jedel in pil, skodelici odličnega čaja in priljubljenemu časopisu se ne bi odpovedal za nič na svetu, predvsem pa je imel po družinski tradiciji buržoazne manire. Bil je tipičen predstavnik srednjega razreda, še več, bil je snob.
Pisatelj in novinar George Orwell, čigar pravo ime je Eric Arthur Blair, se je rodil leta 1903 v indijski vasi Motihari blizu meje z Nepalom. V tistem času je bila Indija sestavni del britanskega imperija in Georgeev oče je delal kot uradnik v državnem odseku za opij.
Življenje Blairovih je bilo precej udobno, Orwell je svojo družino označil za nižji višji srednji razred. Niso imeli zemlje niti niso živeli od dividend, kar je Orwell imenoval parazitiranje in je tudi najbolj sovražil. Družinski dohodki so bili ravno tolikšni, da so spodobno živeli in si privoščili vsaj enega služabnika, kar je bila legitimacija za vstop v srednji razred.
Ne glede na višino dohodka, ki jih je komajda še uvrščala v srednji razred, jim je mesto tam zagotavljala iz družine izvirajoča kultiviranost, ki tudi takrat od neke točke naprej ni bila premo sorazmerna s količino denarja, pogosto obratno. In pripadnost razredu je kot malokaj drugega, poleg tradicije seveda, opredeljevala govorica, naglas.
Kakovostno šolanje
Orwell je obiskoval zasebne šole, za šolanje na prestižnem kolidžu Eton je dobil štipendijo, saj družina tako visoke šolnine ne bi mogla plačevati. V Etonu se ni najbolje počutil, saj je bil obkrožen s fanti iz zelo bogatih družin, med katerimi je bilo veliko puhloglavih.
Na začetku eseja Zakaj pišem pojasnjuje, da je že kot fantič vedel, da bo pisal. Na Etonu je, da bi se lažje usposobil za ta cilj, obsedeno prebiral angleške literarne velikane. Dodatno se je tam izmojstril v snobizmu. Ker ga nadaljnji študij ni zanimal, se je še ne dvajsetleten pridružil Indijski imperialni policiji v Burmi, kjer je ostal pet let.
Po vrnitvi iz Burme je zaznal strašljivo brezposelnost v domovini v tridesetih letih, kar ga je šokiralo. V letih odsotnosti je postal tudi kritičen do mnogih lastnosti Angležev. Med drugim je opazil, kar opažamo tudi danes, da bolj ko so ljudje revni, bolj so debeli in degenerirani. Danes pravimo, da zato, ker je zdrava hrana draga, a morda drži tudi tisto, kar je ugotavljal Orwell – običajno človeško bitje raje strada, kot da bi jedlo polnozrnati kruh in surovo korenje.
Manj ko imaš denarja, manj ti je do tega, da bi jedel zdravo hrano. Orwell se nad tem zgraža, kot se pogosto zgraža nad drugimi navadami nižjih slojev, obenem pa zanje najde opravičilo v slogu: ko si brezposeln, nesrečen in zdolgočasen, hočeš jesti bolj »okusno«, ocvrt krompir in konzerve pa tudi niso dragi. Brezposelnost je beda, ki jo je treba blažiti.
Degenerirani Angleži
Vseeno ni mogel razumeti, da angleško delavstvo zavrača kakovostno hrano in črni kruh, medtem ko je bilo v Sredozemlju drugače. Hrana se mu je zdela izredno pomembna in če bi bil novinar danes, bi zelo verjetno pisal o njej.
Ko človek umre, so skoraj vse njegove besede pozabljene, hrana, ki jo je zaužil, pa po njegovi smrti preživi v krepkih ali trhlih kosteh njegovih otrok, je napisal. »Spremembe v prehrani so pomembnejše od menjav dinastij ali celo religij.«
Tudi telesno degeneriranost Angležev, revnih in premožnih, je pripisoval predvsem slabi hrani. Ko je bil ob neki priložnosti ujet v množici na Trafalgarskem trgu v Londonu, je opazoval rojake in v Poti v Wigan opisal, da imajo »krmežljave okončine«, »bolehne obraze«, »nezdravo, bledikavo polt« ... Komaj da je uzrl postavna moškega ali žensko. »Lahko da bomo nekoč ugotovili, da je konzervirana hrana bolj smrtonosno orožje kot mitraljez.«
Okus za spodobno hrano je zaradi konzerv, hladilnic in umetnih arom skorajda izginil, pripoveduje Orwell.
Takrat, ko smo mi še jedli dobra jabolka, je o Angležih napisal: »Če se ozrete po katerikoli prodajalni sadja in zelenjave, si večina Angležev jabolko predstavlja kot kosem živopisno obarvane vate iz Amerike ali Avstralije; in goltali bodo te kosme, zdi se, da celo z užitkom, angleška jabolka pa bodo pustili gniti pod drevesi. Ugaja jim natanko tisti sijoči, standardizirani, strojno izdelani videz ameriških jabolk.«
Še ena bistvena skrivnost razrednih razlik je po Orwellu – smrad ljudi nižjega razreda, delavcev, kar je zanj ena najvišjih cen kapitalistične industrializacije. To je samo eden iz vrste Orwellovih paradoksov, saj po eni strani poveličuje delavski razred, po drugi pa priznava, kako nima z njim nič skupnega in se mu celo gnusi.
Ne gre toliko za razredno pogojen odpor kot za oseben, saj nikakor ne bi mogel piti iz steklenice, iz katere so prej pili ljudje z dna. Ljudje, s katerimi se je družil – razen ko je družbeno eksperimentiral –, očitno niso smrdeli, in tako ni predvidel, da bodo skoraj stoletje pozneje smrdeli tudi izobraženi mestni ljudje, ki imajo doma kopalnice.
Burmanci lepši od Angležev
Da pri Orwellu ni šlo za razredni odpor do ljudi iz nižjih slojev, ki so smrdeli, priča njegov opis bivanja v Burmi, kjer ni bilo očitnega trenja med razredi, kajti poglavitno vprašanje ni bilo, ali si obiskoval katero od pravih šol, temveč ali je tvoja koža bela ali črna.
Tam beli človek do črnih domorodcev, ki so bili manjvreden razred, ni gojil istih občutkov kot doma do nižjih razredov. Bistvena razlika je bila, pravi Orwell, da domorodci niso bili fizično odvratni. Burmanci se mu niso gnusili, ker niso smrdeli in ker so bili večinoma veliko lepši od večine belcev.
»Če pogledamo dejstva, moramo priznati, da ima večina mongolidov veliko lepše telo od večine belcev. Primerjajte čvrsto, napeto svilnato kožo Burmanca, ki se do štiridesetega leta in čez sploh ne guba ..., z robozrnato, ohlapno, povešeno kožo belca. Belcu po nogah in zadaj po rokah poganjajo grde kocine, na prsih pa mu raste cela grda zaplata.
Burmanec ima le šop ali dva trdih črnih kocin na pravih mestih; drugod je skoraj neporaščen in običajno tudi brez brade. Belec skoraj vedno izgubi lase, Burmanec redko ali nikoli. Burmančevi zobje so popolni, belčevi zobje pa zmerom gnijejo. Belec je običajno slabo raščen, in ko se zredi, se izboči na neprimernih mestih; mongolid ima čudovite kosti in je v starosti skoraj tako postaven kot v mladosti.«
Pomen jutranje kopeli
Vse razlike so lažje premostljive od fizičnega odpora do smrdljivih ljudi, je dejal. »Jutranja kopel deli razrede veliko učinkoviteje kot poreklo, bogastvo ali izobrazba.«
Skozi vonj je plastično prikazal, kaj je prinesel kapitalizem mnogim v Angliji: »Do labirintskih slumov in temnih kuhinjskih pomivalnic z bolehnimi, starajočimi se ljudmi, ki se plazijo krog in krog po njih kot ščurki. Nekakšna dolžnost je to, da občasno pogledamo in povohamo takšne kraje, zlasti povohamo, zato da ne bi slučajno pozabili, da obstajajo; čeprav je mogoče bolje, da tam ne ostanemo predolgo.«
Orwell je take kraje pogledal in povohal. Več kot leto je živel z reveži v Londonu in Parizu. Hotel je premagati odpor do njih, ki je bil pogost med pripadniki njegovega razreda.
V Parizu se je preživljal s pisanjem člankov, pomivanjem posode v bednih gostiščih in bil večkrat lačen kot sit, v Londonu pa se je družil z berači in klateži ter spal v prenočiščih za brezdomce. Opažanja je popisal v dokumentarnem romanu Na robu in na dnu v Parizu in Londonu. Takrat si je izbral psevdonim George Orwell, ker je hotel skriti svojo staro etonovsko in snobovsko identiteto.
S knjigo je hotel angleškemu srednjemu razredu pomagati razumeti njegovo življenje, ki je temeljilo na življenju ljudi, kakršnega niso poznali. Že tu sta se pojavili dve tipični plati Orwella kot pisatelja: njegovo videnje sebe kot nekoga, ki odkriva bolečo resnico, ki je ljudje nočejo slišati, in sebe kot predstavnika angleške moralne vesti. Knjiga, ki jo je v slovenščini prav tako izdala Študentska založba, ni toliko znana in tudi ko je leta 1933 izšla, ni doživela velikega odmeva.
Med rudarji
Zatem je po naročilu svojega založnika Victorja Gollancza dobil nalogo, naj piše o predelih severne Anglije, ki jih je najbolj prizadela gospodarska kriza.
Orwell je odpovedal službo trgovskega pomočnika v knjigarni v Hampsteadu – v prostem času je pisal – in pozimi leta 1936 zapustil London ter se odpravil v severnoangleške revirje. Dva meseca je preživel med reveži, o katerih je po vrnitvi napisal Pot v Wigan. Knjiga je razdeljena na dva dela. V prvem je nazoren opis revnega delavstva in brezposelnih, nad čimer je bil Orwell globoko pretresen.
Drugi del je polemičen, s krajšimi opisi, v njem pa avtor kritizira angleški socializem in še bolj njegove predstavnike. Gollancz je bil levičarski založnik, zato z drugim delom ni bil zadovoljen in je hotel objaviti le prvega. Ker mu pisateljeva zastopnika (sam se je takrat boril v španski državljanski vojni in pošiljal članke v Anglijo), žena Eileen in agent, tega nista dovolila, je Gollancz objavil celotno knjigo in ji dodal svoj blažilni predgovor ter se tako pokazal natanko takšnega levičarja, kakršne je Orwell kritiziral.
Založnika je v tem delu zmotilo marsikaj, med drugim tudi Orwellovo mnenje, da si večina socialistov želi postati del srednjega razreda.
Interesi izkoriščanih so enaki
Orwellov pogled na socializem je bil drugačen, kot imamo o njem predstavo za tisti čas. V eseju Zakaj pišem je lepo pojasnil: »Vsaka resna vrsta, ki sem jo napisal od leta 1936, je neposredno ali posredno usmerjena proti totalitarizmu in k demokratičnemu socializmu, kot sem ga jaz razumel.« Po besedah njegovega biografa Johna Newsingerja je bila druga pomembna prvina Orwellovega socializma njegovo spoznanje, da Sovjetska zveza ni bila socialistična.
Drugače od večine levičarjev, ki so se oddaljili od socializma, ko so izvedeli za Stalinova grozodejstva, se je Orwell oddaljil od Sovjetske zveze in tako postal bližji socialistom kot kdaj prej. Samo dve dejstvi je treba vbiti v glavo javne zavesti, je menil. Eno je, da so interesi izkoriščanih enaki, drugo pa, da je socializem združljiv z običajno človeško dostojnostjo. »Vsak prazen želodec je argument za socializem,« je prepričeval Orwell.
Velik del njegovega pisanja govori o osvoboditvi iz spon družbenih razredov, fenomenalni so njegovi opisi razrednih posebnosti, pri čemer je najbolj ironičen, ko opisuje svojega »nižje višje srednjega«.
Opozarjal je, torej se je to dogajalo že pred osmi desetletji, na potapljajoči se srednji razred, ki se je oklepal svojega imenitnega rodu zaradi vtisa, da ga to ohranja na površju, v resnici pa je že zdrknil med proletariat. Pripadniki srednjega razreda resda še ne poznajo prave lakote, ugotavlja Orwell, a čedalje več se jih muči v nekakšni obupni mreži frustracij, v kateri se je vse teže prepričevati, da si bodisi srečen, dejaven ali pa koristen.
Kljub vnetemu zavzemanju za odpravo razredov se je Orwell dobro zavedal, kako je s tem. »Tu pridemo do pomembnega dejstva, da namreč vsi revolucionarni nazori črpajo del moči iz skrivnega prepričanja, da ni mogoče ničesar spremeniti.«
Jasnost in preprostost
Orwellovo pisanje je jasno in preprosto, opazni pa so njegovi skrajnostni pridevniki, ki jih rad ponavlja: »grozljiv«, »strašljiv«, »ostuden«, »ogaben« ...
Je avtor, ki pritegne z besedo, umom, snovjo in povrhu še z duhovitostjo. Pooseblja eno od najbolj posrečenih združitev literarnega in publicističnega daru, je med najboljšimi primeri združitve preprostega izraza in bogastva idej, vsemu temu pa dodaja obilo etike.
