Tiskane izdaje
Ob Delovi nagradi za najboljši roman preteklega leta se vsako leto postavljata dve vprašanji. Najprej seveda, kdo jo bo dobil (še vedno mnogi ne verjamejo, da odločitev žirije pade v zadnji uri!). Drugo, kar se zdi vedno bolj pomembno v teh muhastih časih, pa je vreme. Bo ali ne bo kres zagorel pod suhim poletnim nebom?
Kresna noč ima svojo moč
V nedeljo smo se spet prepričali, da ima kresna noč svojo moč; kljub temu, da je deževno popoldne obetalo prav tak večer, se je tik pred začetkom prireditve na Rožniku takorekoč čudežno zvedrilo. A še preden se je, smo gojili črne misli o dežniku in pelerini in se spominjali vseh mokrih 23. junijev v zadnjem desetletju in pol. Našli smo dva: vreme je kresu močno zagodlo leta 2004 na Ljubljanskem gradu (junijski mraz je presenetil obiskovalce, ki so ure dolgo zmrzovali na posebnih tribunah in posebej dolgi prireditvi), in predlani, ko se je natanko deset minut zatem, ko je kres prižgal Drago Jančar, tako močno ulilo, da smo zavetje iskali v gostilniških sobanah. Ostali Kresniki so bili suhi in vroči in poletni. Tudi nedeljski.
Letošnjo prireditev so vodili beseda, glasba, ples in mladi ter seveda pogovor s petimi nominiranci. Beseda, je dejal dolgoletni avtor in režiser Igor Likar, »išče svoj prostor uslišanosti, beseda kot sobeseda, moralna, polna, zgovorna ...« Na Rožniku smo se ponovno srečali z nominiranimi romani peterice finalistov. Z romanom Raclette Boruta Goloba, Da me je Strah? pokojne Maruše Krese, Zahod jame Petra Rezmana, Ki od daleč prihajaš v mojo bližino Marka Sosiča in Jugoslavija, moja dežela Gorana Vojnovića. In medtem ko je žirija (dr. Miran Hladnik, dr. Alojzija Zupan Sosič, dr. Urška Perenič, Igor Bratož) v klavzuri še zadnjič seštevala glasove in točke, smo bili zunaj priča pravemu literarnemu klubu oboževalcev.
»Nelahka« odločitev žirije
Najbrž nihče ni preslišal, da je bil najbolj gromki aplavz namenjen Vojnoviću in Sosiču in da je bilo med mizami in šankom večkrat slišati prepričane glasove, »zmagala bo Jugoslavija«. In bolj ko se je dolgi dan umikal noči, bolj tiho je postajalo na dvorišču, čez katerega se je pred sto leti v svojo sobico vračal Ivan Cankar. Žirija, ki je klavzuro zapustila malo pred 22. uro zvečer, je bila skrivnostnih obrazov, a jasnega odgovora. Odločitev ni bila lahka, najboljši roman preteklega leta je napisal Goran Vojnović.
Kresnice, venec, ček za pet tisoč evrov, povorka do cerkve, prižiganje kresa so tradicionlani vrhunec prireditve in hkrati njen zaključek. Sledijo mu prve minute, ko se pred lavreata postavijo mikrofoni in vprašanja. Goran Vojnović je v nedeljo v slovenskem literarnem svetu dosegel poseben rekord. Avtor dveh romanov je tudi dobitnik dveh kresnikov, a kres je prižgal prvič.
»Ko sem leta 2009 nagrado dobil za roman Čefurji raus!, sem bil v tujini, daleč stran, uspelo mi je odmisliti vse skupaj, v nekem trenutku pa sem pogledal na uro in zagledal desetine sporočil, klicev ... Zagotovo je bilo drugače kot danes, a tudi tokrat nagrade niti malo nisem pričakoval. Bil sem outsider, zdaj nisem več, sam sebi priznam, da sem pisatelj.« Kljub temu, tako Vojnović, ga je večer prijetno presenetil. »Ima posebno energijo, čarovnijo. Kar bal sem se, kako bo, ko ti dajo venec na glavo.«
Pisatelj, ki bralcu ne pusti nehati
Sam se je pri pisanju romana zavedal, da gre za težke teme, a je vseeno želel, da knjiga bralca povleče in ga ne pusti stran. Pri tem mu je v utemeljitvi nagrade pritrdila tudi žirija. »Vojnovićev roman bralcu ne pusti nehati,« so zapisali. Toda kdo je njegov bralec, za koga piše? »Vedno manj me to zanima, ker je tudi zelo težko napovedati, kaj je komu všeč. Enostavno se trudim pisati najbolje, kot znam.«
Trenutno Vojnović končuje svoj film Čefurji raus!, premiera bo oktobra, potem pa se bo vrnil k literaturi. In njegove odmevne časopisne kolumne? »Prisilijo me, da sem v stiku s pisano besedo, da ostajam v stiku z realnostjo in se odzivam nanjo. Predvsem pa mi svoboda kolumne omogoča, da preizkušam različne žanre, stile, od satire do kratke zgodbe in klasičnega komentarja. Vse skupaj je kot en dober pisateljski trening ...«
Sicer pa smo na Rožniku videli številne stalne spremljevalce kresnika in naključne obiskovalce. Maturantki Tina in Urša sta prišli pogledat, kaj ju čaka za poletno branje, Rade, prebivalec Rožne Doline, spremlja vsa rožniška slavja, Vlado Kreslin se je ob prireditvi spomnil amaterskih začetkov v Žabotovi kuhinji in prvega kresnika v Razkrižju, kjer je bilo veliko kaosa, uradni del pa petkrat daljši od neuardnega. Mitja Čander je prepričan, da je Vojnoviću uspelo skoraj nepredstavljivo. »Slovenci nimamo radi uspešnih oziroma izstopajočih ljudi. Goran je v svoji relativno kratki karieri že doslej nizal uspehe in skoraj prepričan sem bil, da ne bo dobil kresnika – češ, dovolj je bilo za kako desetletje ali dve... Zdaj bo pritisk nanj še večji, a že doslej je dokazal, da se s tem preveč ne obremenjuje.«
So se pa na Rožniku in pod njim slišale tudi kritike; romana, žirije, izbora, teme ... A najbrž nič več in nič manj kot vsako leto, pri vsakem zmagovalcu in vsakem romanu.
