Tiskane izdaje
Prvenec Čefurji raus je postal uspešnica in prezračil naše literarno okolje. Sledil je tematsko drugačen filmski prvenec Piran Pirano ter nedavno drugi roman Jugoslavija, moja dežela o mladeniču Vladanu, ki izve, da je njegov oče, nekdanji oficir JLA, vojni zločinec na begu. Izšel je v zbirki Beletrina Študentske založbe, prva naklada je bila takoj razprodana. Na kavi sva se dobila v ljubljanskem Kinodvoru.
Naslov knjižnega prvenca Čefurji raus se je nekaterim zdel provokativen, prav tako Jugoslavija, moja dežela.
Gotovo to poskušata biti. Naloga naslova je, da pritegne čimveč pozornosti. Poskušal sem biti provokativen in izkazalo se je, da sem bil tudi z drugim naslovom. Bile so ideje v zvezi z Balkanom, pa se mi je zdelo obrabljeno. Zato sem poskusil z Jugoslavijo, za katero se mi zdi, da ima še nekaj tega naboja.
Kakšen je vaš odnos do nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije?
Nimam pretirano osebnega odnosa. Države Jugoslavije se ne spominjam, ker sem bil premlad. Spominjam se sveta, v katerem smo živeli, in predvidevam, da je to bil nekakšen vakuum, daleč od realnih problemov. Zdaj gledam na to državo z distanco in jo poskušam videti celovito. Od njenih krvavih začetkov do krvavih koncev, vsega, kar je bilo dobrega, kar je mnogim prineslo socialno varnost, skoraj delavsko blaginjo, ki je verjetno nikoli več ne bodo imeli. Večje težave kot z razpadom Jugoslavije imam s tem, da je potem razpadel celoten prostor skupne države, kulturni ali športni prostor. Mogoče bi morali oblikovati nov kulturni prostor, ki ga ne bi povezovali z državno ureditvijo, ampak z ljudmi, jezikom... Upam, da gremo počasi v tej smeri.
Kdaj ste se zavedeli, da je nenadoma postalo pomembno, ali je nekdo Srb, Hrvat, Slovenec?
Zgodilo se mi je podobno kot junaku knjige – tu je nekaj avtobiografskih elementov. Ko se je začela vojna, je to prodrlo tudi do osnovne šole Nove Fužine. Saj ne, da bi se zaradi tega prepirali. Včasih so sicer nastale napetosti, vendar takrat to ni določalo našega življenja. Pedagogi na osnovni šoli so imeli občutek za reševanje takih zapletov. Bili smo pod varnim nadzorom. Nekateri družinski prizori iz preteklosti so začeli dobivati nove pomene. V bistvu se o tem nismo pogovarjali. Prihajam iz mešanega zakona, moja družina je polna mešanih zakonov. Nacionalnost v naši družini do leta 1991 ni obstajala. Potem pa smo ugotovili, da nekje je, in se s tem nismo obremenjevali.
V romanu Jugoslavija, moja dežela glavni junak Vladan išče lastno identiteto in hkrati očeta, ki ga iščejo zaradi vojnih zločinov. Išče odgovore in se hkrati boji, da jih bo našel.
To je dilema, notranji boj sina, ki najde očeta, in boj nekoga, ki se sooči z vojnim zločincem. Boji se svojih čustev do očeta. Ve, da bi ga moral obsojati, gledati neusmiljeno strogo... Strah, negotovost pred soočenjem, ker ve, kako bi moral reagirati, ni pa povsem prepričan, da tudi bo. Tudi pri največjih zločincih, kot sta Ratko Mladić in Radovan Karadžić, je enako. Več ko veš o njih, prej jih obravnavaš kot ljudi v določenih okoliščinah. Ko izveš, da je šel Mladić na grob svoje hčerke, se moraš prepričevati, da se ti ne sme smiliti. A je težko ne sočustvovati s človekom, ki gre na otrokov grob. S tem se sooča moj junak, kako ohraniti hladen pogled na stvari in ne vpletati čustev.
Zelo ga grize vest, ne glede na to, da z očetovimi zločini nima nič. Koliko je nevarna socializacija krivde na družino, na narod?
Lahko je sicer nevarno, da ljudje živijo pod bremenom in se ga hočejo znebiti. Še bolj nevarno pa se mi zdi, da se pretvarjamo, da nismo krivi, da najdemo tisoč in en razlog, zakaj nismo krivi, in sebe opravičujemo s tem, ko opravičujemo vojne zločince. Vsi prelagajo odgovornost, od tistih, ki so vozili ljudi v vojna taborišča, do tistih, ki so jih tam stražili... Glavni problem je v Srbiji, pa tudi v Bosni in na Hrvaškem, kjer se vsi ukvarjajo s tem, da nihče ni kriv... Okej, priznali bomo, da je Mladić kriv, ampak nihče drug... Relativizacija zločina, zatiskanje oči pred dejstvi, ta ampak... Zločin v Srebrenici je bil, ampak... Tudi mi, ko govorimo o povojnih pobojih, rečemo ampak, pa o sovražnem govoru, izbrisanih... Občutka krivde se morajo zavedati vse generacije, ki so sodelovale.
Ali se s tem ne vleče zastrupljenost po nepotrebnem naprej?
Zastrupljenost se vleče naprej z zanikanjem zločinov. Če sprejmeš, da so zločine delali tvoji znanci, prijatelji, sorodniki, predstavniki tvojega naroda v tvojem imenu, se začne postopek razstrupljanja. To je prava pot.
Tudi tokratni roman je pisan na več jezikovnih ravneh. Bralcem je to prineslo sočnost, prevajalcem gotovo moro.
Mislim, da ne bo šlo za takšen zalogaj kot pri Čefurjih. Poigravam se z dvojezičnostjo, ki pa ni nujna. Zdelo se mi je, da bo večjemu delu bralcev to nekaj dodalo, približalo like, vneslo več humorja in živosti. Tudi če prevajalci tega ne bodo ohranili, se mi zdi, da roman ne bo veliko izgubil.
Ko sva se dogovarjala za intervju, ste dejali, da v bližini montirate. Kaj?
Sodelujem pri seriji izobraževalnih oddaj To bo moj poklic, ki predstavljajo poklice, režiser se mora povsem podrediti konceptu in stalno razmišljati, kako predstaviti določeno vsebino mladini, ki ji je oddaja namenjena. To je projekt ministrstva za delo in podprt z evropskim denarjem. Spoznavam številne zapostavljene poklice, neverjetno, koliko je ponekod še prostih delovnih mest.
Izmenično javnosti ponudite knjigo, film, pa knjigo, je spet na vrsti film?
Še vedno nameravam po knjigi Čefurji raus posneti film.
Torej film Čefurji raus?
Upajmo, ni pa še vse potrjeno. Finančne razmere pri nas niso rožnate, verjetno bo treba denar poiskati tudi v tujini. Kjer pa prav tako ni idealno, še posebno v državah, ki so najbolj logične partnerice pri financiranju tega filma.
Če se ne motim, se imate predvsem za filmarja, režiserja in ste pisatelj postali po pomoti.
Po izobrazbi sem režiser in delujem pri filmu od 19. leta, pisanja literature sem se lotil pri 26 letih. Je pa res, da me ljudje večinoma dojemajo kot pisca, tudi zaradi kolumen v časopisih. Roman Čefurji raus je bil večja uspešnica kot film Piran Pirano. Sam sebe pa poskušam dojemati kot nič od tega... Sicer sem kaj kmalu ugotovil, da se mora pri nas človek ukvarjati z več stvarmi, da lahko preživi, biti multipraktik.
Oboje je pripovedovanje zgodb, le pri knjigi je ekipa občutno manjša in produkcija cenejša.
Predvsem je pri pisanju knjige večja svoboda. Sam se odločiš, kaj boš pisal, kdaj, kako, v kakšnem obsegu. Koliko statistov bo v knjigi, kakšne bodo lokacije. Film pa je avantura, je skupno delo več ljudi, vzpostavi se veliko odnosov.
Knjižni prvenec ste verjetno pisali brez zadržkov, pritiskov in pričakovanj. Po uspehu in prvem filmu so pričakovanja gotovo večja. Ali te pritiske čutite pri ustvarjanju?
Niti ne, a se jih nekako zavedam. Filmski prvenec sem dojemal, kakor da bi bila to moja druga knjiga, drugo delo, tako so ga pričakali tudi drugi. Govorili so o novem delu avtorja knjige Čefurji raus. Menim, da je film doživel sindrom druge knjige. Nobena napaka se ni odpustila, kar se zgodi pri prvencu. Pri knjigi Jugoslavija, moja dežela pa nisem čutil nobenega pritiska in občinstvo jo je vzelo kot moj tretji izdelek. Gotovo bodo kritični, če jih ne bo zadovoljila. Večinoma so jo doslej sprejeli pozitivno. Je pa nemogoče ponoviti uspeh knjige Čefurji raus, ki je bil fenomen. Goran Vojnović ima na svetlem drugo knjigo, ki je njegovo tretje delo.
***
Imate kakšen poseben odnos do pitja kave?
Zelo posebnega. Načeloma pijem turško in to zame ni družabni dogodek. Rad imam mir in ob kavi prebiram časopise, njihove sobotne priloge ali knjige. To je obred, bolj dopoldanski kot jutranji, ne pijem kave, da bi me zbudila, in tudi ne, če nimam časa zanjo. Kavo je treba piti počasi in z užitkom. Rad imam močno črno kavo, kupujem jo tudi v tujini, nazadnje sem jo prinesel iz Paname, in jo meljem v turškem ročnem mlinčku. Moja kava je multikulti pijača.
Kdaj nosite trenirko?
Doma, že od nekdaj. Trenirka se mi zdi eno najbolj udobnih oblačil, ne govorim o šumečih, temveč bombažnih. V tem oblačilu sem najraje, v njem grem včasih do trgovine ali na rekreacijo. Zdi se mi neverjetno, da bi moral biti doma na kavču v hlačah. Tudi pišem v trenirki. Ne dovolim ljudem, ki so zlorabili trenirko, da mi jo odvzamejo. To je moj upor, v trenirki se da oropati menjalnico in napisati roman. Trenirke ne dam!!!
Kaj zapolnjuje vaše življenje, ko se ne ukvarjate z nastajanjem filma in pisanjem? Kako si prezračite glavo?
Glavo si največ zračim s športom. Rekreativno igram košarko in nogomet. Razprave so bolj športne, družba in okolje sta drugačna, bolj zajebantska. Tu so drugačne vezi, ki segajo v čas pred mojo umetniško kariero. To me najbolj sprošča, in pa seveda vse druge oblike zabave, kot so koncerti, filmi, gledališče... Moja velika strast so tudi potovanja, nazadnje v Panamo in Kostariko. Prepričan sem, da če poskušaš razumeti svet, ga moraš iti pogledat. Mogoče bi morali oblikovati nov kulturni prostor, ki ga ne bi povezovali z državno ureditvijo, ampak z ljudmi, jezikom ...
