Tiskane izdaje
Gre za festival Aller Retour Paris, ki se je odvijal maja v Parizu. Organiziral ga je Ameriški center za umetnost skupaj s knjižnico Henryja Millerja, kultno pariško knjigarno Shakespeare and Company, ki je bila med obema vojnama, ko jo je vodila Sylvia Beach, zbirališče in zatočišče izgubljene generacije s Hemingwayem na čelu.
Obiskovalci so poslušali okrogle mize, si ogledali filme in razstavo njegovih akvarelov (Miller je poleg pisanja ustvaril več kot dva tisoč akvarelov). Nad dogajanjem je visel stavek, izrečen velikokrat: »Henry Miller je prav tako pomemben za Pariz, kot je bil Pariz pomemben zanj. To mesto je ustvaril na novo.« Tudi zato se pripravlja nov dokumentarec o Millerjevem Parizu, ki ga bodo začeli snemati na ulici Anatole France. Na ulici, po kateri je hodil vsak dan. Kamera bo ujela vse ulice okrog Place de Clichy, kavarne, v katerih se je zaustavljal, kot recimo Café Wepler, poskusila bo vstopiti tudi v Villo Seurat, v kateri je imel Miller svojo prvo človeka dostojno sobo s pisalnim strojem, ki mu ga je podarila njegova takratna ljubica Anaïs Nin. »Pariz je kot kurba. Od daleč je videti očarljiv, ne moreš dočakati, da ga imaš v objemu. Pet minut zatem se počutiš praznega. Prevaranega,« je napisal o Parizu.
Osemdeset let
So pa zato roman prepovedali v njegovih rodnih ZDA, uradno zaradi pornografske vsebine, v resnici pa zato, ker ga lahko beremo tudi kot ostro kritiko Združenih držav. Miller je to spet vzel kot kompliment, zaradi obscenosti sta bila namreč prepovedana tudi Lawrenceov Ljubimec lady Chatterley in Ulikses Jamesa Joycea. Rakov povratnik je tako v ZDA izšel šele sedemindvajset let kasneje, leta 1961, čeprav so ga vmes v New York tihotapili številni Millerjevi privrženci, navdihnil je beatniško generacijo, med njimi najbolj Jacka Kerouaca. Med tistimi, ki jih je navdihnilo njegovo ekstatično pisanje, so tudi Norman Mailer, ki je o Rakovem povratniku rekel, »da je eden od desetih velikih romanov našega stoletja«, pa tudi Philip Roth, Cormac McCarthy, Paul Theroux, Erica Jong … in naš Vitomil Zupan.
Rakov povratnik velja za inovacijo. Kaotična, strastna, ekstatična, zadihana literatura, v katero zmeče vse prebliske, norosti, ženska stegna, sramne uši, kurbe z leseno nogo, umazanijo in hkrati stremljenje po zvezdah, vero v svet, ki nekoč ne bo več klavnica. Pisal je proti genocidu rdeče rase, proti potrošništvu, pisal je, da bi osvobodil seksualnost.
»Millerja je gnala strast, da bi ujel, posrkal vse, brez make upa, brez olepšav; ženske, preden so si počesale lase, pisatelje, preden so si nadeli umetne nasmeške in zavezali kravate,« je o njem rekla Anaïs Nin. Rakov povratnik ni pornografija, je prej filozofija. Opisi spolnosti, teles so preveč groteskni, da bi sprožali poželenje. Miller ne opisuje akcije, opisuje misel in željo.
Njegov kaos je bil načrten. Večkrat je ponovil, da tisto, kar išče v pisanju, nista ne red ne logika, ampak nekaj podobnega kot poplavljanje Mississippija. Pisanje pomeni, da te odnese tok, in hotel je, da prevzame in odnese tudi bralca, da ga pogoltne, odplakne in utopi v hudourniških tokovih njegove proze. Kot je napisal v Rakovem povratniku: »Ljubim vse, kar teče, reke, lavo, seme, kri, besede, stavke …«
»Prekleto malo me zanima umetnost. Ne verjamem, da sem pisatelj. Niti nimam ambicije, da bi pisal dobro ali imel dober stil. Vse, kar vem, je, da je v meni sila, ki se mora izraziti,« je dejal. Knjigi je dal naslov Rakov povratnik, ker rak zanj simbolizira »bolezen civilizacije, slepo točko napačne poti, potrebo, da radikalno spremeniš svojo smer, da začneš popolnoma iz nič, na novo, iz praske …«
Pariz in ženske
Želja postati pisatelj ga je preganjala dvajset let, preden je vstopil v Pariz. Dvajset let se je mučil z besedami, stavki, ki so se mu podili po glavi, a v trenutku, ko se je usedel za pisalni stroj, so njegovi možgani prenehali delovati.
Pariz je sprožil implozijo in kreativno eksplozijo. Pariz je sprožil norost pisanja, ki je ni bilo mogoče zajeziti; zbudil se je »glas«, The Voice, o katerem je pisal in govoril svojim prijateljem; glas, ki mu je prišepetaval, ga zapeljeval, ga mučil, mu govoril stvari, ki jih sam ne bi nikoli, ga imel v oblasti, da mu je sledil in zapisoval. Temu se najbrž reče navdih. A navdih je prenežna, prelepa beseda, da bi jo Miller kdaj uporabil.
V Pariz je prišel, ker mu je ženska, zaradi katere je zapustil ženo in hčerko, rekla, da je to mesto, kamor spada. »Tam boš našel, česar ne moreš najti v New Yorku.« Ta ženska je bila June Mansfield, najprej animir dama v nočnem klubu v New Yorku, »nato fatalka po poklicu«, muza po potrebi. Sprožilec torej ni bil samo Pariz, bila je ženska, ki jo je šel iskat v Pariz; ženska, ki je pretresla njegov svet do temeljev in ga, bonvivanta, zapeljivca, egocentrika, egoista pripravila do tega, da se je pred njenimi nogami zrušil kot majhen otrok.
June Mansfield, koža, bela kot mleko, ustnice kot krvav madež, visoke ličnice, dramatična lepota, ob kateri ti zastaja dih, je o njej zapisal Brassaï, ko jo je prvič srečal. Brassaï je bil fotograf (in malo tudi pisatelj), Miller pisatelj. Miller ni opisoval njene zunanjosti, zato pa je zarisal vse njene notranje obraze in persone v literarnem liku, ki je enkrat Mona, drugič Mara, morda tudi Tania … June je iz Henryja Millerja naredila pisatelja, piše tudi Brasaï, že s tem, ker ga je nekajkrat ranila skoraj do smrti. Najprej ga je zapustila zaradi skupne prijateljice, umetnice, in z njo pobegnila v Pariz, nato ga je vabila, naj se ji pridruži v Parizu, ga ponovno zapustila. Ko je odšel v Pariz, da jo poišče, je v blatu, v bordelih, umazanih ulicah in barih našel samega sebe. In še eno žensko, ki je ključna za njegovo pot.
»Prišla sem k njemu,
Sicer biografinje niti ne bi potrebovala, Anaïs Nin se je v zgodovino literature zapisala predvsem po obsežnih volumnih dnevnikov, ki predstavljajo najbolj nadroben dokument časa, sploh Pariza tridesetih, dekadence, erotičnih srečanj, malih, finih laži, portretov takratnih umetnikov brez maske, iskanje svojega umetniškega izraza, iskanje ultimativne erotične izkušnje.
Ko sta Brassaï in Miller prvič zagledala količino zvezkov, v katerih je bilo vse njeno dvojno, trojno življenje, sta se zgrozila. Gmoto kompulzivno obsesivno napisanih dnevnikov je Miller imenoval orjaški »kit« (The Whale). »Ta kit te bo pogoltnil, pogoltnil bo tvojo literaturo in tvoje življenje,« naj bi ji Miller večkrat rekel. Ti ne živiš, ti pišeš o tem, kaj živiš in kako bi rada živela. Da bi mu dokazala, da »živi«, je zapeljala njegovo usodno žensko June, da bi dobila tisto, kar je ta čudni mož najbolj ljubil, zase. In tako smo zaradi koščka tega orjaškega kita (dnevnikov) bralci dobili romansirani ljubezenski trikotnik, ménage à trois Anaïs, Henryja in June, z naslovom Henry in June, po njem je Kauffman posnel film z istim naslovom.
In vendar, zaradi Anaïs Nin in podpore njenega moža in enega izmed mnogih ljubimcev, psihoanalitika Otta Ranka, je izšel Rakov povratnik in rodil se je Miller, pisatelj. Brez June ne bi postal pisatelj, brez Anaïs Nin ne bi preživel.
Če si je Anaïs zaman želela, da bi jo omenil v katerem od romanov, je bila June, ko je prvič prebrala Rakovega povratnika, šokirana. Z grozo in gnusom se je zazrla v spačeno ogledalo. Mona v romanu ni bila oseba, v katero bi se želela pogledati. Istega leta, ko je knjiga izšla, je zahtevala ločitev. Z Millerjem ni spregovorila naslednjih trideset let. Kasneje se je preživljala kot otroška vzgojiteljica. Ob prvi ameriški izdaji svoje knjige leta 1961 sta se na Millerjevo pobudo ponovno srečala.
