Tiskane izdaje
V preteklem letu, ko je 100. rojstni dan praznoval Boris Pahor, so se 100-letnice rojstva istrskega barda in Pahorjevega sošolca v goriškem semenišču, pesnika in duhovnika Alojza Kocjančiča spomnili tudi Kocjančičevi istrski rojaki. Izdali so ponatis njegove poezije in proze.
Od pomladi do jeseni je po istrskih vaseh bilo mogoče naleteti na plakate s pesnikovo podobo. Vabili so na množično obiskane predstavitve knjige oz. prireditve v pesnikovo čast. Na uvodni slovesnosti v Kubedu je govoril Ciril Zlobec, ki je Kocjančiča imenoval »istrski slavček«, na sklepni pri Svetem Antonu se je pokojnega sošolca, s katerim ga je povezovalo zanimanje za literaturo, spominjal Boris Pahor.
Ob že naštetih primorskih literarnih ustvarjalcih velja omeniti še štiri, ki so povezani s Kocjančičevo osebnostjo. Bert Pribac, doma iz istrske vasi Sergaši, in Kocjančič sta sredi preteklega stoletja sočasno (1962) izdala svoja pesniška prvenca. Kocjančičeva prva zbirka so bile Šavrinske pesmi, Pribčeva pa Bronasti tolkač, izšla je v Melbournu in je hkrati prva slovenska knjiga, izšla v Avstraliji.
A kot je v izčrpni kulturno- in literarnozgodovinski spremni besedi zapisala urednica, gre primat prvega slovenskega istrskega pesnika vendarle Kocjančiču. Pa ne le zato, ker je bil rojen v Istri že dvajset let prej kot Pribac in je tudi začel pesniti in objavljati že pred Pribčevim rojstvom, pač pa tudi zato, ker je v Istri živel in ustvarjal, in to na temo Istre. Po njem se imenuje Kocjančičeva nagrada, ki jo podeljujejo občine Koper, Izola in Piran za posebne dosežke pri oblikovanju kulturne podobe slovenske Istre.
Nagrada je nastala na pobudo pisatelja Marjana Tomšiča, potem ko je leta 1992 prejel za deli Óštrigéca in Kažuni nagrado Prešernovega sklada in se je v korist sklada za novo nagrado odrekel občinskemu priznanju, ime nagrade pa je predlagal pesnik Edelman Jurinčič. In ne nazadnje: spremno besedo k ponatisu Kocjančičevega prvenca leta 2001 je prispeval Tone Pavček, ki se je tudi udomačil v Istri in je Kocjančiča imenoval za »svečenika besede« in »prvega pesnika slovenske Istre«.
Slovenijo je povezoval z Istro
Kakšna je bila Kocjančičeva življenjska in ustvarjalna pot in zakaj se ga je oprijelo poimenovanje istrski čedermac? Odraščal je, se izobraževal in kot dušni pastir zaposlil v obdobju, ko je v Istri vladal fašizem, ki je prepovedoval slovenski jezik.
Naklonjenost še enega med istrskimi čedermaci, narodnonaprednega kubejskega župnika Ivana Brezavščka, je botrovala, da je revni fantič brez lastnega doma lahko obiskoval teološko in – kot je zapisala urednica – tudi življenjsko šolo ob profesorjih, kot sta bila Vinko Vodopivec in Lojze Bratuž. Njegova nova maša leta 1937, na kateri se je v Kubedu zbralo več tisoč ljudi, je pomenila pravo narodno manifestacijo, primerljivo s kubejskim taborom iz leta 1870.
Dušnopastirska pot ga je za poltretje desetletje odpeljala v Koštabono in nazadnje v Klanec pri Kozini, kjer se je upokojil leta 1974. Znan je bil po svoji narodnoohranitveni vnemi, ki mu je pomagala, da je sredi istrskega podeželja kljub fašističnim prepovedim vztrajal s pridiganjem in cerkvenim petjem v slovenskem jeziku ter celo poučeval pisanje in branje.
Kocjančičeva široko razumljiva osebnoizpovedna, religiozna in domoljubna poezija je izšla iz tradicionalizma, in to v desetletju, ko je Tomaž Šalamun, ki je odraščal v Kopru, izdal modernistični Poker (1966). Razumljivo je, da Kocjančičev preprost pesniški izraz ni bil deležen toplega kritiškega sprejema, zato pa so drobno pesniško zbirko posvojili prebivalci istrskega podeželja, in to kot knjigo, ki je prvič spregovorila o lepoti istrske narave, a hkrati tudi o njihovem garanju za preživetje in o nacionalni zatiranosti: O, Istra, draga zemlja rodna moja, / za tužno – kot v posmeh – so te krstili, / s prezirom so stoletja te pojili, / nihče ljubezni dal ti ni napoja.
Nekaj let pred pesnikovo smrtjo je Marjan Tomšič prepričal ostarelega in bolnega Kocjančiča, da je Šavrinske pesmi ponatisnil s še nezbranimi pesmimi v zbirki Brumbole (1988), že po smrti pa so izšli njegovi prozni zapisi Ljudi opeval sem, vode in skale (1992), ki sta jih uredila Ines Cergol in Miran Bavčar. Desetletje zatem je bil objavljen zbornik simpozijskih prispevkov Življenje in delo Alojza Kocjančiča, slovenskega istrskega pesnika, pisatelja in duhovnika (2003).
Ob tokratni pesnikovi okrogli obletnici je pred nami nov izbor Kocjančičevih proznih in pesniških besedil, ki ga dopolnjujejo besedila iz pesnikovega osebnega arhiva in nagrobni napisi, tokrat knjižno prvič objavljeni. Urednica še zlasti odgovarja na vprašanje, zakaj Kocjančič, ki se je v goriškem semenišču navzel slovenskega duha in domoljubne naravnanosti kot neodtujljive vrednote, simbola identitete in svobode, ni pisal (tudi) v istrskem narečju, pač pa izključno v knjižnem jeziku.
»Z uporabo slednjega je Kocjančič ne le svoje religiozne, socialne, osebnoizpovedne, nacionalne … teme, temveč tudi domačijske povzdignil z ravni regionalnega na višjo, univerzalno raven. S slovenskim knjižnim jezikom ni le razprl Istre Sloveniji, temveč je tudi Slovenijo povezal z Istro. Kot duhovnik, pesnik in prozaist je do slovenskega jezika ohranil zavezujoč odnos, še več, slovenski jezik je zanj pomenil območje svetega.«
