Ivo Svetina: Dragi prijatelj Drago!

Pisatelja Ivo Svetina in Drago Jančar v javnih pismih razpravljata o hudih časih.

Objavljeno
29. marec 2012 16.14
Ivo Svetina
Ivo Svetina

Dragi prijatelj Drago!

V času, ko se je začelo zbiranje podpisov proti ukinitvi samostojnega ministrstva za kulturo, si v intervjuju za SP Dela izjavil, da si ti podpisoval peticije takrat, ko je to bilo nevarno! O tem, da so bili nekdanji časi nevarni, si ti sam kar najbolj verodostojna priča, saj si bil zaradi svojega novinarskega dela zaprt in si tako eden redkih resničnih slovenskih oporečnikov. Ne le tvoje pisanje in javna nastopanja, ampak tudi ali predvsem tvoja kruta izkušnja z nekdanjim režimom, ti daje moralno avtoriteto, ki jo vsi, zlasti tvoji pisateljski kolegi, resnično spoštujemo, saj si se v svojih romanih in dramah vedno spopadal s sprevrženimi in ekskluzivističnimi ideologijami, ki rojevajo le zlo.

Cenimo te kot pokončnega človeka in izjemno nadarjenega pisatelja, ki mu je uspelo prodreti v tujino in z neštetimi prevodi v najrazličnejše jezike ob Tomažu Šalamunu postati najvidnejši predstavnik slovenske literature, umetnosti in kulture. To potrjujejo tudi neštete zares ugledne nagrade, ki so te povzdignile v vrh evropskega romanopisja in tako lahko upravičeno upamo, da bo morda enkrat Nobelova nagrada pripadla tudi slovenskemu avtorju.

Vendar te moram javno vprašati – saj naše družbeno dogajanje je vse bolj na očeh javnosti, ki si jemlje pravico vedeti celo tisto, kar je ne more ali ne sme zanimati! –, ali se ti res zdi, da današnji časi niso prav nič »nevarni« in da so zahteve civilne družbe po dialogu kot temeljnem principu, na osnovi katerega se je razvilo evropsko mišljenje, z vladajočo elito – res nekaj popolnoma »nenevarnega«? Da tako rekoč živimo v najboljšem vseh mogočih svetov, v katerem je enakovreden in enakopraven glas vsakogar? Da je deset tisoč podpisov pod zahtevo o ohranitvi samostojnega ministrstva za kulturo kar preslišanih oziroma označenih za nekaj, kar počnejo tisti, ki nimajo pametnejšega dela! In se zato nadaljuje z ukinjanjem različnih institucij, ki jih je država ustanovila zato, da bi jo reprezentirale kot moderno državo! Mar naju to ne spominja na neke druge čase, o katerih smo mislili, da so enkrat za vselej minili? In da nam ni zavladal novi totalitarizem, morda celo strašnejši od vseh dosedanjih? Totalitarizem kanibalskega neoliberalizma in podivjanih finančnih trgov. In da naša svoboda nikogar več ne osvobaja, ampak nas vse zasužnjuje. Nas spreminja v sužnje in nam jemlje vsakršno dostojanstvo? In to dela politika, ki že dolgo ni več veščina možnega, ampak patološka hazarderka, ki je zakockala vse. Ne le temeljev, na katerih se utemeljuje država, ampak tudi državo samo. Nas pa storila za talce svoje nesposobnosti in neznanja. In vse to v imenu »varčevanja«, pa naj stane, kolikor hoče! In da se je čas, ko se bodo tudi v Sloveniji uprle ponižane in razžaljene množice, pred katerimi ni varna nobena Bastilja, že začel!

Dragi Drago, morda boš dejal, da pretiravam, da »pesnim«, vendar sem osebno, pa ne le jaz, ampak vsi, ki smo združeni v KOKS, takega mnenja: časi so hudi in nevarni in oblast, ki v ošabnosti žaljivo zavrača vsakršen dialog, je nevarna. Zelo nevarna. Morda celo bolj od tiste, ki te je pred desetletji zaprla.

Dovoli mi, da izkoristim to priložnost in ti iskreno čestitam za pravkar prejeto evropsko nagrado ACEL, s katero je bil znova potrjen tvoj izjemni pisateljski opus. Ob tem se kar sama od sebe poraja misel, kako se naša aktualna politika (tako pozicija kot opozicija!) obnaša do kulture in njenih ustvarjalcev, ki so vedno morali jemati nase vse tveganje in odgovornost za svoje delo, medtem ko politika za svoje početje nikdar!

Táko ravnanje politike je še toliko bolj nerazumno, saj je še pred zamenjavo oblasti tudi slovenski minister za kulturo (nekako »na skrivaj«) podpisal Dekalog za kulturno Evropo (objavljen v New York Timesu 9. februarja 2012), katerega 10. točka se glasi: »Z nenehnim poudarjanjem, da so ustvarjalnost, umetnost in lepota temeljna investicija v našo prihodnost, ki ne omogoča le individualne, temveč tudi družbeno blaginjo v obliki zaposlitve, kulturna Evropa Evropski uniji predlaga, naj dvigne proračunska sredstva za kulturne in medijske programe in s tem pričakovanja Evropejcev«. Četudi je res, da je razred za umetnost SAZU, katerega redni član si, že objavil javno izjavo o nerazumnih namerah vlade, mislim, da moraš kot velik evropski pisatelj prepoznati resnično nevarnost našega časa, ki se šele svita, in o tem spregovoriti s prepoznavnim in uglednim glasom. Da nismo Evropejci šele zdaj, ko postajamo vsi Grki, ampak zato, ker ustvarjamo iz skupnih korenin, ker imamo skupno dediščino, ker imamo sto jezikov, a govorimo enega, skupnega, univerzalnega: jezik lepote in etike. In da je politika tista, ki mora služiti ne samo sebi, ampak vsem nam.

Prisrčno te pozdravljam.

Ivo Svetina