Tiskane izdaje
Na Slovenskem že dolgo ni bilo knjige, ki bi se na teoretični ravni posvečala sakralni arhitekturi. Po drugi svetovni vojni to ni bila relevantna tema, zato so se ji, razen redkih, arhitekti večinoma izmikali. Kljub nemajhnemu številu novih cerkva po svetu in pri nas je sekularizacija družbe zanimanje za sakralno umetnost potisnila na obrobje.
Pa vendar pogled na okolje, v katerem živimo, priča, da je slovenski prostor neizbrisno zaznamovan prav s sakralno arhitekturo in da tudi danes privlači marsikaterega ustvarjalca. Za delo na tem področju ne zadostuje samo izobrazba arhitekta, slikarja, kiparja, glasbenika …, ampak je treba zaorati globlje v vsebinske temelje, iz katerih raste sakralna umetnost. Sakralna umetnost se bistveno razlikuje od ostale umetnosti; ne more biti samo izraz individualnih pogledov na stvarnost, o kateri »govori«, ampak je vedno »glas« določene verske skupnosti.
Avtor se kot arhitekt in predavatelj na teološki fakulteti ter na fakulteti za arhitekturo v Ljubljani že vrsto let posveča sakralni arhitekturi. Delo, ki je pred nami, je po eni strani zanimivo za širši krog bralcev, po drugi pa ima značilnosti izvirne znanstvene monografije. Izvirno je v tem, da se kot arhitekt (ne kot umetnostni zgodovinar ali kot teolog ali kot liturgik) loteva interakcijskega polja med arhitekturno umetnino in sakralnim. K temu pristopa s potrebnim znanstvenim aparatom, ki omogoča bibliografsko in vsebinsko spremljanje ter verifikacijo ugotovitev.
Vprašanje, okoli katerega se osredinja avtorjeva pozornost, se glasi: V čem je specifičnost sakralne arhitekture ali sakralne umetnosti, ki narekuje poseben pristop? Kakšne so poleg splošnih posebne zahteve sakralne umetnosti? Arhitekturo opredeljujemo kot umetnost oblikovanja prostora z jasno določljivo vsebino. Bruno Zevi pravi, da je ta vsebina človek v vsej večplastnosti. Poleg različnih človekovih potreb, ki si jih želi arhitektura kar najbolje rešiti, v človekovi naravi izstopa edinstvenost religiozne razsežnosti, ki ga usmerja v transcendenco.
Debevec uporablja pojem »bogoslužni kompleks«, s čimer razume celoto sakralnega prostora in elementov, ki ga opredeljujejo. Meni, da mora arhitekturno izhodišče pri obravnavi sakralne umetnosti in še posebno bogoslužnega kompleksa kot njegove čutnozaznavne materializacije nujno upoštevati dinamičnost, a hkrati uravnoteženost dveh bistvenih stvarnosti: »mere« religioznega človeka in »brezmejnost« transcendence, kateri pripada.
Glavni cilj krščanske umetnosti
Vsebina je razdeljena v pet poglavij, vsako predstavlja samostojno razpravo, a je hkrati povezano v vsebinsko celoto. Za prvo razpravo, Istovetnost krščanske umetnosti, bi s svetopisemsko prispodobo lahko rekli, da je visoka pesem krščanski umetnosti. Ker se je na vseh področjih sodobnega življenja razrasel vrednostni relativizem in se temu tudi umetnost ni mogla izogniti, se postavlja vprašanje, kaj danes je umetniško delo in kaj ni? Slikar in filozof Jožef Muhovič pravi, da umetniška komunikacija v nasprotju z drugimi komunikacijami nagovarja človeka v njegovi (telesni, duhovni, racionalni, iracionalni) celovitosti.
K vprašanju o istovetnosti krščanske umetnosti avtor pristopa s postopnim »luščenjem« elementov (»koordinat«), ki najprej konstituirajo umetnost, nato sakralno umetnost in končno krščansko umetnost. Poudarja, da za krščansko umetnost ni dovolj, da jo odlikuje kreativnost, tudi ni dovolj, da zna umetnik kot senzibilna osebnost skrivnosti Boga preliti v umetniško delo. Po avtorjevem prepričanju je glavni cilj krščanske umetnosti, da »ta umetniško artikulirana spoznanja dosežejo občestvo vernikov na tak način in do take mere, da postanejo prepričljiva spodbuda in obogatitev v njihovem poglabljanju in povezanosti z Bogom«. Kot pomoč pri doseganju tega cilja avtor predlaga tri posebne vrednostne kriterije, ki jih poimenuje teološki, ikonografski in liturgični. Za celostno vrednotenje (in ustvarjanje) krščanske umetnosti – kar posebno velja za sodobno – je poleg estetskih kriterijev, ki so izraz razumevanja kakovosti umetniškega dela v določenem prostoru in času, treba uporabiti še posebne kriterije, ki morajo biti hkrati vedno znova predmet vsestranskega poglobljenega raziskovanja in sodobne vsebinske (teološke) reinterpretacije.
Avantgardno in retrogradno
V naslednji razpravi, Sakralno v krščanski umetnosti, avtor prikaže razumevanje pojma »sveto« z različnih vidikov in v različnih obdobjih. Izkazalo se je, da sta za dojemanje svetega potrebni dve sestavini. Ritual (kot časovna sestavina) in bolj ali manj bogato strukturiran bogoslužni kompleks (kot prostorska sestavina), pri čemer je izbrani prostor trajno zamejen in izvzet iz vsakdanje rabe. V vseh obdobjih izstopa zavest o pomenu izvzetosti iz svetne rabe kot temeljnega pogoja vzpostavitve svetosti ter hkrati stremljenje po materialni (in oblikovni) odličnosti. Ali, če govorimo o arhitekturi, k »architecturi perennis« – večnostni arhitekturi.
Vprašanje avantgardnega ali retrogradnega (pristopa) v sakralni arhitekturi je aktualno od začetka modernizma, ki je radikalno prelomil z dotedanjo historicistično in eklekticistično tradicijo. Debevec skozi zgodovinski razvoj utemelji večjo (srednji vek), manjšo (renesansa) ali obrobno (moderna) vplivnost sakralne arhitekture v splošni arhitekturni produkciji določene dobe. Kot vsaka umetnost je tudi arhitektura zavezana času in prostoru, v katerem nastaja, zavezana je tudi svojim dvatisočletnim teološkim in liturgičnim izhodiščem. V imenu novega in naprednega so bila ta večkrat opuščena. Po drugi strani poznamo mnogo primerov poceni historicistične preobleke bogoslužnih stavb, s katero so arhitekti prekrivali ustvarjalno nemoč. Razpravo sklepa z mislijo, »da je avantgardno mogoče razumeti pa tudi uresničiti kot žlahtno nadgradnjo oziroma reinterpretacijo bogastva lastnega izročila, ki je hkrati nenadomestljiva plast njene istovetnosti«.
Zamaknjenost v kontemplacijo
V naslednji razpravi, Fenomenologija krščanskega bogoslužnega kompleksa, obravnava specifičnost krščanskega bogoslužnega prostora. Razvije zanimivo sosledje doživljanja arhitekture, od zaznave (objekta), prek spoznanja (stavbe), občudovanja (arhitekturne umetnine), do kontemplacije (bogoslužnega kompleksa). Prav zamaknjenost v kontemplacijo, kar je sicer lahko tudi učinek arhitekturne umetnine (ne pa njen edini cilj), je za bogoslužni kompleks osrednja in zato nezamenljiva razsežnost njegove istovetnosti. Kako doseči ta cilj, ko tudi na polju sakralne umetnosti prevladuje individualna »izpoved« umetnikov, zaverovanost cerkvenih naročnikov v edinozveličavni osebni pogled, oboje pa je posledica nepoznavanja ali neupoštevanja nauka Cerkve?
Avtor vidi rešitev v takem pristopu, kjer se ustvarjalno prepletajo vizija Cerkve kot naročnika, kreativnost umetnikov, ki sodelujejo pri oblikovanju bogoslužnega kompleksa, in ozaveščenost občestva vernikov, katerim je namenjen. Cerkev ima pri tem odgovorno vlogo postavljanja visokih meril za umetniška dela, ki bodo ustrezala teološkim, liturgičnim in ikonografskim zahtevam, in si prizadeva, da bi verniki razumeli in sprejeli nove rešitve.
V zadnji, najobsežnejši razpravi, ki je tudi ilustrirana z avtorjevimi risbami, pridejo do besede arhitekturne interpretacije arhetipskih podob sakralnega. Arhetipsko je nekaj, kar je od nekdaj globoko zasidrano v naši podzavesti. Po Jungu je bistvena sestavina vseh religij arhetipska. Skozi primerjalno analizo bogoslužnih kompleksov – najprej bližnjevzhodnih in antičnih ter nato krščanskih – avtor odkriva tri sklope arhetipskih podob. Prvi je sklop prostorskih »ovojev« (od mreže, lokacije, »fanuma«, bogoslužnega prostora, presvetega, do oltarja in »transcendence«), drugi je sklop »povezav« med prostorskim ovoji (dostop, obod, arhitekturna lupina, pregraja, podnožje, lik), tretji je sklop »odnosov« med prostorskimi ovoji in povezavami (selektivnost dostopnosti, hierarhija, liturgična os, orientacija, odličnost). Če sodobna umetnost ne bo znala ali zmogla na sebi lasten način izraziti teh arhetipskih podob, bo osiromašena za bistveno sestavino, četudi bo dosegla visoko likovno raven.
Knjiga ima pomenljivo posvetilo: duhovniku. S poglobljenimi razmišljanji ne nagovarja le duhovnikov in Cerkve kot skrbnikov zakladov neprecenljive vrednosti, ampak predvsem snovalce, ki soustvarjajo sakralno umetnost, ter »uporabnike«, da bodo poleg umetniške vrednosti v njej zaznali tudi duhovno vsebino, ki se izraža prek nje. Ljubljanska stolnica Sv. Nikolaja.
