Tiskane izdaje
Čez šestdeset let vse prav pride, še posebej, če govorimo o romanu portugalskega nobelovca Joséja Saramaga. Prvenec Claraboya je takrat enaintridesetletni avtor leta 1953 poslal založniku, a ker ta ni niti z besedico odgovoril, je pisanje za dolgo odložil in se posvetil novinarstvu.
Saramago (1922–2010), nekdanji pomočnik v mehanični delavnici (družina si ni mogla privoščiti, da bi ga poslali v srednjo šolo), se je približal svetu literature v javnih knjižnicah, kjer je bral vse po vrsti, prevajal je Tolstoja, Baudelaira in Hegla.
Z vstopom v prepovedano portugalsko komunistično partijo leta 1969 je tvegal zapor ali še kaj hujšega, po nageljnovi revoluciji leta 1974 je postal namestnik urednika revolucionarnega časnika Diário de Nóticias. Pisanju se je posvetil šele kasneje, občinstvo si je pridobil z delom Baltazar in Blimunda iz leta 1982 in angleškim prevodom leta 1988, svetovno slavo pa z nadrealističnim romanom Esej o slepoti iz leta 1995.
Boleča tišina
Saramagova vdova Pilar del Río je medijem povedala, da je Saramago zaradi neodzivnosti lizbonskega založnika, kateremu je izročil svoj prvi roman, zelo trpel, boleča tišina je trajala desetletja, prepričan je bil, da bi moral človek, ki mu nekdo prinese sad svojega pisateljskega početja, avtorju vsaj odgovoriti, to bi zahtevala osnovna spodobnost.
No, z založbe so ga poklicali leta 1989, mu razložili, da so med selitvijo po naključju odkrili pozabljeni rokopis romana, in omenili, da bi bila zanje velika čast, če bi ga smeli objaviti.
Saramago je objavo takrat gladko zavrnil, pozneje pa je o njej govoril kot o knjigi, ki se je izgubila v času, a so jo potem spet našli. Pilar del Río je dodala, da si zaradi ponižanja ni želel, da bi delo objavili v času njegovega življenja.
Zdaj je delo izšlo najprej v portugalščini, potem v španščini, pred dnevi pa je angleški prevod izdala založba Random House. Kritiki ocenjujejo, da je Nebesna svetloba nekakšno spregledano izhodišče in da bo treba ostala Saramagova dela odslej brati drugače.
Enaintridesetletni glavni junak dela, samotarski Abel, ki svet le natančno opazuje, a živi brez veselja in želje po druženju, je po oceni ameriške pisateljice Ursule K. Le Guin pisateljev alter ego. Še največ stikov ima s stanodajalcem Silvestrom, pri katerem sta z ženo, oba na robu siromaštva, najela sobo. Abelove ideale, razlaga pisateljica, je zrušila politika, a kljub vsemu je še zmožen dobrodušnosti in z Mariane živi v srečnem zakonu.
V zgodbi o ljubezni, izgubah in osamljenosti v povojni Lizboni nastopa deset moških in pet ženskih likov, zapolnjena je s posilstvi, lezbičnimi pari, nasiljem, frustracijami, ki vodijo v čisto zlobo, in Saramagova vdova se sprašuje, ali ni morda preveč eksplicitna spolnost v romanu povzročila, da so rokopis v času Salazarjeve diktature enostavno spregledali: »Vprašanje je, ali bi takratna portugalska družba tako delo sploh prenesla. Mislim, da ne.«
V slovenščini lahko beremo Saramagove romane Esej o slepoti, Evangelij po Jezusu Kristusu, Kameni splav, Kajn in Zapis o samostanu.
