Tiskane izdaje
Ko beseda nanese na slovenščino, navadno prevlada razprava o slabostih v njeni javni rabi in, v tem okviru, ne le o pomanjkljivem znanju avtorjev, temveč tudi o njihovem malomarnem odnosu do materinščine. To glede odnosa v precejšnji meri sicer drži, toda zanimiva je tudi nasprotna skrajnost, imenovana hiperkorektnost.
Iz nje izhaja vrsta drugačnih jezikovnih slabosti in napak, njihov vzrok pa je avtorjev pretiran strah, da se bo izrazil premalo knjižno (mnogi se kajpada tudi preveč bojijo, da se bodo izrazili premalo slovensko, toda o purizmu več kdaj drugič).
Med najznačilnejše primere hiperkorektnosti zagotovo sodi raba dvojine za parne objekte, na primer koleni objemite z rokama in nogi pritegnite k prsnemu košu. Čeprav je dvojina ena pomembnejših značilnosti slovenskega jezika, je v takih primerih obvezna množina, torej kolena objemite z rokami in noge pritegnite k prsnemu košu. Drugače je le, ko je število nujno poudariti, na primer z obema rokama, na obe očesi itd.
Med napakami te vrste so tudi arhaizmi. Šolski primer, ki pa je (po korpusu Nova beseda) že redek, je izgovarjava namesto, pravilno, izgovorjava. Toda danes je veliko bolj razširjena uporaba prislova enako namesto pridevnika ali samostalnika isto, denimo vsi imamo enak problem, uporabil je enako taktiko. Če imamo vsi recimo težave z denarjem, potem imamo isti, ne (le) enak problem, če se je na sodišču tudi tokrat branil z molkom, je uporabil isto taktiko. Čeprav je res, da lahko v takih primerih za silo uporabimo tudi prvo možnost – enak problem, enaka taktika.
Drugače je v naslednjih stavkih: z drugimi besedami je povedal enako, še vedno trdi enako kot lani, dobil ga je za enako ceno, enako sporočilo bi moral slišati tudi minister. Zamenjava pri teh ni možna. Če je z drugimi besedami povedal, da nima časa, je povedal isto, ne enako, saj je uporabil druge besede, vsebina pa je ista, pomanjkanje časa; če tudi letos tako kakor lani trdi, da gospodarstvo propada, ni povedal »enako«, temveč isto; če je moral za nekaj tudi danes, tako kot včeraj, odšteti denimo pet evrov, je blago ali storitev dobil za isto ceno.
Pa še zadnji primer. Če bi moral tudi minister slišati novico, je očitno mišljeno isto sporočilo, denimo o zbiranju tujih vojaških enot ob meji. Torej: isto sporočilo bi moral slišati tudi minister? Lahko, toda v tem primeru se je dilemi najbolje sploh izogniti, in sicer s formulacijo, (to) sporočilo bi moral slišati tudi minister.
Skratka, besedna oblika enako je danes lahko samo prislov in ne več, kot še pred tremi desetletji, tudi samostalnik. Pravilno je torej, če rečemo, da problem enako zanima ene in druge, ne pa tudi, da je z drugimi besedami povedal enako, saj je vsebinska identičnost tu očitna. Pri tem moramo omeniti, čeprav ne sodi v hiperkorektnost, še eno »zadrego«. Vzemimo stavek o zgradbi, ki da že sto let ostaja ista. Seveda je ista. Druga bi bila le, če bi jo porušili in na istem mestu zgradili novo, ali jo vsaj bistveno prezidali. Jasno pa je, da je lahko stavba, ki so jo ves čas samo vzdrževali, že sto let enaka.
Toda vrnimo se k hiperkorektnosti. Tudi glagol dobiti v povezavi z različnimi priznanji bi nekateri najraje iztrebili. Nagrade, odličja, odlikovanja danes nihče več ne dobi, temveč le še prejme, kolajno, pokal, dobro tekmovalno uvrstitev pa osvoji. To naj bi bilo bolj knjižno. Pa ni, je le bolj papirnato. S stavkoma, da je ta in ta dobil nagrado ali da se je uvrstil na prvo mesto, ni čisto nič narobe.
V enem od položajev gre slabo tudi glagolu hoteti, saj nenehno poslušamo in beremo, da ta in ta ni želel sodelovati, odgovoriti, pokazati izkaznice. Saj ne gre za želje, gre za odsotnost hotenja, za nepripravljenost sodelovati, zavračanje (lahko tudi za nepokorščino, nedisciplino) itd. Skratka, ta in ta ni hotel sodelovati, odgovoriti, pokazati izkaznice.
Med hujše primere te vrste sodi zveza ob pomoči, ki morda temelji tudi na predsodkih. Mnogi so namreč prepričani, da se ne sme govoriti in pisati, denimo, vrečo je naložil s pomočjo prijatelja, ali s prijateljevo pomočjo, temveč le ob pomoči prijatelja. To je tako, kot če bi rekli, žebelj je zabil ob pomoči kladiva. Take zglede, predloge, nasvete in/ali zahteve raje ignorirajmo.
Za konec še pometanje pred lastnim pragom. Zagotovo je marsikdo opazil nedoslednost v Jezikovnih zadregah 5. aprila letos. Tam je namreč rečeno, da »enako velja za ... tanke« itd., kar pa je posledica lektorskega posega. Pravilno bi bilo, kot je v izvirni različici tudi pisalo, isto velja za, ali pa, to velja tudi za itd.
