Tiskane izdaje
Kadar se v besedilih pogosto pojavlja ena in ista besedna zveza, si pomagamo tako, da namesto nje navedemo samo začetnice njenih sestavin, združene v eno besedo. Tako nastajajo kratična imena, kratice.
Pri njih gre za dokaj praktično jezikovno sredstvo. Po eni strani se jim ne moremo izogniti skoraj v nobeni funkcijski zvrsti jezika, niti v publicistični in splošni, na dolgo poimenovani tudi praktičnosporazumevalna, po drugi strani pa se včasih zdi, da sodijo med najtrše orehe v pravopisu (in z zadnjim Pravopisom si pri njih skorajda ni mogoče pomagati, saj dovoljuje praktično vse). Mnogi pisci namreč čutijo neubranljivo potrebo po njihovem sklanjanju, tudi ko gre za prave kratice iz samih velikih črk, med katerimi prevladujejo soglasniki, torej ko gre za tiste oziroma take, ki niti izgovorljive niso.
Tudi ta problem ni slovenska posebnost. Zelo je značilen denimo za srbohrvaščino, na primer Došao iz SAD-a, ali pa, Dok je bio u SSSR-u, nije ga bilo briga, što ga čeka u SFRJ-u. Tudi pri nas mnogi po teh zgledih pišejo na primer v PC-jih, z DOS-om ali v PCjih (iz angl. in PCs), z DOSom itd. Variante brez vezaja ne dovoljuje niti Slovenski pravopis (SAZU, ZRC SAZU, 2001), ki je pri kraticah sicer, kot rečeno, nerazumno širokosrčen. Najboljši prevod dveh srbohrvaških zgledov je kajpada Prišel je iz ZDA in Ko je bil v ZSSR, mu ni bilo mar, kaj ga čaka v SFRJ.
Skratka, pravih kratic v knjižnem jeziku ni dobro sklanjati, pa tudi sicer ni nobene potrebe po čem takem. Pišimo torej po zgledu »z DOS«, pri čemer je s pravopisnega vidika popolnoma vseeno, ali kratica pomeni Društvo oblikovalcev Slovenije ali Disk Operating System. Ker se začetnice pri sklanjanju cele besedne zveze tako ali tako ne spreminjajo, so prave kratice v vseh sklonih enake imenovalniku, ali z zgledom, DOS v drugem primeru pomeni tudi (glede) Društva oblikovalcev Slovenije, (v) Društvu oblikovalcev Slovenije, (z) Društvom oblikovalcev Slovenije itd. Začetnice so vedno D, O in S.
Nekatere kratice, ki so izgovorljive kot besede – še zlasti, če se veliko uporabljajo –, imajo obliko imena, bodisi lastnega, kot na primer Avnoj, Unesco, Cenelec (European Committee for Electrotechnical Standardization) itd., bodisi občnega, kot so radar, laser, aids. Seveda jih sklanjamo kot vsa druga imena.
Na ta način preoblikujemo tudi novejše kratice in tiste, ki te oblike doslej še niso imele, a seveda le v primeru, če jih lahko tudi izgovorimo kot besedo. Če v kratici prevladujejo zaporedni soglasniki, se pri njej to pač ne da in vedno ostane prava (nesklonljiva) kratica — IBM, PC, DVD, ZDA — lahko pa jo seveda izpišemo in, v nekaterih primerih, tudi prevedemo. Druga možnost bi torej bila z dosom, pri obliki dosovski pa je različica z malimi črkami sploh edina možna.
Kaj pa tretja možnost? Če kratica ni izgovorljiva kot beseda, si pogosto lahko pomagamo z imeni njenih črk in na ta način pridemo do potrebnih samoglasnikov. V reviji Moj mikro smo že na začetku 90. let brali članek z omembo zelenih pecejev, kar je pravilno tvorjeno po zgledih, denimo, cekaja (CK, centralnega komiteja) in hadezejevca (člana politične stranke HDZ). Alternativa je »srbohrvaško« sklanjanje denimo CK-ja, PC-ja in HDZ-jevca, skrajni primer te formule pa so, če se za trenutek vrnemo še k zelenim pecejem, eko-PC-ji, kar dobesedno prevajamo kot ekološki osebni računalniki (za njihovo izdelavo in delovanje porabimo zelo malo energije, narejeni pa so iz kolikor mogoče malo nereciklirnih materialov).
Torej namesto v PC-jih ali na DVD-jih, raje v pecejih, v računalnikih PC ali seveda, izpisano, v osebnih računalnikih, oziroma na devedejih ali na diskih DVD. Itd.
