Tiskane izdaje
Nadaljujemo s kraticami in Slovenskim pravopisom 2001, še prej pa, vsaj na prvi pogled, nekaj drugega.
Že v 12. številki našega kotička je bilo rečeno, kaj je naloga razlagalnega slovarja, kakršen je SSKJ. Namenjen je predvsem pomenski razlagi besed nekega (knjižnega) jezika, opira se na dejansko rabo, »zapisuje samó rabo in ne ponuja boljše rešitve«, odgovor na vprašanje, kaj je prav in kaj ne, pa, smo rekli, najdemo v pravopisu.
Vse lepo in prav, toda če pogledamo Pravopis, hitro ugotovimo to, kar smo nakazali že prejšnjič: ravno pri kraticah tudi ta »zapisuje samó rabo in (skorajda) ne ponuja boljše rešitve«.
Tako ne gre. Pravopisa, ki dovoljuje vse, ne potrebujemo. Saj to, kaj vse se uporablja, vemo, veliko bolj nas zanima, kaj je prav in kaj napačno. No, dobro, časi strogega prepovedovanja in zapovedovanja so minili, še vedno pa potrebujemo priročnik, v katerem bomo našli odgovore na vprašanja, kaj od vsega tega, kar se uporablja, je odsvetovano in kaj priporočeno, kaj je boljše, kaj slabše in kaj slabo oziroma za knjižni jezik manj primerno ali morda celo povsem neprimerno. Pretirana »demokratičnost« je samo nasprotna skrajnost od prej omenjenega prepovedovanja in zapovedovanja.
Omenili smo »srbohrvaško« sklanjanje pravih kratic, to je z velikimi črkami pisanih kratičnih imen. In Pravopis? Ta pri kraticah resnobno obravnava še eno, podobno absurdno metodo. »Končnice kratičnih imen pišemo (...) z veliko, kadar se kot sklonilo obravnava zadnji samoglasnik kratičnega imena: INA INE INI, UNESCO UNESCA UNESCU,« (paragrafa 121 in 122). In potem, saj je kar težko verjeti, nežno, skorajda boječe, vendarle odsvetuje: »Sicer pa taka imena rajši sklanjamo v navadni pisni obliki lastnih imen: Unesco Unesca Unescu ipd.« Seveda jih, veliko rajši! Zakaj bi maličili velike začetnice zadnje besede, če imamo za sklanjanje drugo, veliko boljšo možnost? Vendar od Pravopisa seveda pričakujemo, da bo to povedal odločneje in jasneje.
Med zgledi »srbohrvaškega« sklanjanja, ki jih navaja ta priročnik, sem zadnjič pozabil omeniti še enega, in sicer »OZN OZN-ja«. Bog se nas usmili. Kaj če bi šlo tudi OZNja? Od tu do Ozne je le še korak.
Toliko o Pravopisu in kraticah, za konec pa še nekaj o samostalniškem izražanju. Slovenščina je glagolski jezik, veliko bolje si pomaga z glagoli kot s samostalniki, zato tovrstno »ubesedovanje« odsvetujem. Skrajnost, do katere lahko zelo hitro pripelje, pa so tako imenovane rodilniške verige. Značilne so zlasti za (nelektorirana) besedila o različnih tehničnih strokah.
Kaj je rodilniška veriga? Moji najljubši zgledi so iz knjige Načrtovanje in gradnja informacijskih sistemov, na primer »podpora procesa uvajanja uporabe informacijske tehnologije«, ali »nivo podrobnosti razčlenitve potreb v fazi izdelave načrta razvoja informatike organizacije« itd. Živa groza.
Verige je treba strgati, tudi rodilniške. Ne bomo torej pisali, da »moramo zagotoviti razumevanje nekaterih ključnih spoznanj, kot so: [naštevanje, op. T. Š.] nivo podrobnosti razčlenitve potreb v fazi izdelave načrta razvoja informatike organizacije« itd., temveč razumljiveje in glagolsko, kot ustreza duhu slovenskega jezika: »Ko izdelujemo razvojni načrt informatike za organizacijo, je pomembno vedeti, kako podrobno moramo razčleniti njene informacijske potrebe.«
