Jezikovni kotiček (15)

O naprednem računalniku, strokovnih pridobitvah in lagodnem prevajanju.

Objavljeno
01. avgust 2012 16.45
Tomaž Švagelj, Znanost
Tomaž Švagelj, Znanost

Pisati o čemerkoli, ne da bi se za to kdo zmenil, hitro postane delo, nezanimivo tudi za avtorja. Tehtnejši odmevi, zlasti če se pri jezikovnih vprašanjih odzove profesor dr. Marko Stabej, so zelo pomembni.

Glede angleškega pridevnika advanced me je prof. Stabej opozoril na Veliki angleško-slovenski slovar Oxford (DZS, 2005-2006), ki zanj, namreč za pridevnik, navaja tri pomene: prvega kot »napreden, sodoben, moderen; vrhunski, (visoko)razvit, izpopolnjen«; drugega kot »višji; nadaljevalen; zahteven« in tretjega kot »v poznem štadiju; (že) razvit.«

Po eni strani moram priznati, da tega slovarja res nisem upošteval, po drugi pa je videti, da njegove razlage niti niso v kakšnem velikem nasprotju s tistim, kar trdim v kritizirani tretjini 11. Jezikovnega kotička. Tam tudi posebej poudarjam, da ima pridevnik advanced »seveda več pomenov« in da »nas tu zanima le eden«, to je »(tak, ki je na) višji (ravni kot drugi), drugače povedano, zelo sodoben, razvit in kompleksen«.

Dalje, strokovne pridobitve in tehnične pridobitve, kakšna je razlika? Če mislimo na tehnične stroke - strojništvo, računalništvo, elektrotehniko, gradbeništvo, metalurgijo -, so tehnične pridobitve nujno tudi strokovne, saj gre za (omenjene tehnične) stroke. Navedek, kar »upošteva novejše tehnične, strokovne pridobitve«, je torej mogoče skrajšati v »upošteva novejše strokovne pridobitve«, po mojem mnenju brez večje škode za korektnost in razumevanje.

Okorna zveza napreden računalnik (avtomobilski motor, letalo, žepni kalkulator, plovilo, računalniški program, tehnologija) pomeni nekaj pozitivnega, modernega, razvitega, pohvale vrednega, zaželenega, dobrega. Razen seveda, če je moj vtis, ki sem ga dobil pri branju slovenskih besedil, v katerih zveza nastopa, res tako zelo napačen. Drugače povedano, ni mi šlo za vprašanje, ali so lahko tehnično napredne stvari tudi nezanesljive in se pogosto kvarijo, temveč predvsem za to, kaj s tovrstno naprednostjo misli večina piscev in govorcev. Na kaj najprej pomislijo, ko naletijo na to besedno zvezo.

Pa vzemimo za primer samo računalnik, brez pridevnika. Prijatelj se je zadnjič oglasil na zavarovalnici in vprašal, ali zavarovanje stanovanja vključuje tudi računalnik. Ne, je rekla uslužbenka, zavarovati ga je treba posebej. »Prav, koliko to stane?« Pa je izvedel, da na to vprašanje ni mogoče kar tako(j) odgovoriti. Prinesti je treba račun »in vse«, še zlasti pa je pomembno, koliko ga kaj nosi naokoli. Začuden ji je pojasnil, da ga sicer lahko dvigne in prestavi za kak meter ali dva, kam daleč pa ga raje ne bi nosil, ker je pretežak in predrag. Prijatelj ima namreč nov namizni (osebni) računalnik, uslužbenkina prva asociacija pa je bila notesnik, prenosnik, čeprav je spraševal, ali zavarovanje stanovanja vključuje tudi računalnik.

Že pri računalniku je tako, kaj slovenski pisci in govorci mislijo z zvezo napreden računalnik, je pa vprašanje, o katerem bi lahko še rekli besedo ali dve. Skratka, dopustiti je treba možnost, da ima prof. Stabej prav, ko trdi, da pridevnik napreden, ko gre za »vse, kar je tehničnega«, lahko pomeni tudi kaj »tehnološko gledano konzervativnega, zastarelega«. Vendar bi to hkrati tudi pomenilo, da omenjena zveza ni samo slogovno okorna, temveč poleg tega še pomensko nejasna - torej razlog več, da jo odsvetujem. Povsem pa se strinjam z njim, da »nenapredna naprednost zelo diši po absurdu«, zato sem tudi pazil, da je nisem nikjer uporabil.

Na kratko si oglejmo še primer s področja fotografske opreme »za profesionalce in napredne amaterje«. Napredne? Kaj je narobe z zahtevnimi, resnejšimi, ambicioznejšimi fotoamaterji? Naš jezik ima pri opisu ljubitelja, ki ga na tem področju zanima še kaj več kot samo kopičenje slik rojstnodnevnih in drugih zabav, vsaj tri čisto ustrezne pridevnike in se mu res ni treba zatekati k suženjskemu prevodu vseprisotnega angleškega advanced! Da, to trdim »v imenu slovenščine«. Tega, da je izbira najustreznejšega pridevnika v vsakem konkretnem primeru zelo odvisna tudi od sobesedila, pa najbrž ni treba posebej poudarjati.

Navedbe mojega cenjenega nasprotnika so v splošnem take, da je z njimi mogoče soglašati, ali take, da bi se dalo o njih še razpravljati, z eno pa se ne morem strinjati. To, da se zaradi mojega skromnega kotička »nad pridevnikom napreden že zbirajo črni oblaki«, je strašansko pretiravanje (za še večje bi sicer lahko razglasil tudi sklepna citata očeta Pohlina in Marka Snoja, ki bi bila pravi pulfer, če ne bi šlo zgolj za slogovni prijem).