Tiskane izdaje
Tudi števila, če niso izpisana, so nekakšne okrajšave, primerne ne le za strokovna in poljudnoznanstvena, temveč za besedila vseh jezikovnih zvrsti. Samo mala cela števila praviloma raje izpisujemo, to je napišemo z besedo, razen če pri naštevanju ne nastopajo skupaj z drugimi, večjimi »neokroglimi« števili. V takih primerih moramo zaradi lažje primerljivosti pisati vse s številkami.
Drugače, ko v strnjenem besedilu nastopajo posamič, izpisujemo torej vsa tista, ki so manjša od enaindvajset, zlasti pa manjša od enajst, in še posebej v sestavljenkah z besedo. Ne bomo torej pisali denimo 3 stopnje, 7-dnevni paket, dva 4-glasna zbora ali 6 milijonov evrov. Tak način nas lahko nazadnje privede do absurdov, kakršna sta na primer 1-tedenski obisk ali 1 in 1/2 sobno stanovanje. Bolje je torej pisati tri stopnje, sedemdnevni paket, dva štiriglasna zbora, šest milijonov - zaradi stiske s prostorom so izjeme filmski podnapisi, časopisni (med)naslovi itd. -, edino pravilno pa je enotedenski obisk, enoinpolsobno stanovanje ...
Dalje, napačno je pisati na primer s 43-timi glasovi ali pri gostoti 17-ih sektorjev, pravilno pa s 43 glasovi in pri gostoti 17 sektorjev. Ali pa, če že hočemo številko po vsej sili sklanjati, pri gostoti sedemnajstih sektorjev. (Slabo je, če počnemo oboje hkrati, to je, da jo sklanjamo in hkrati pišemo s številkami. Pa tudi nobene potrebe ni po čem takem, saj imamo na voljo kar dve drugi, boljši možnosti.)
Prav tako je s pisanjem števil med tisoč in deset tisoč kombinirano, to je prvi del s številko in drugi z besedo, na primer 2 tisoč ton. Pravilno je dva tisoč ton, za silo bi šlo tudi 2000 ton.
Začeli smo z malimi celimi števili, toda če števila niso cela, temveč decimalna, jih seveda ne moremo in tudi ne smemo izpisovati. Nekaj podobnega velja še za tista večja (to je večja od dvajset in še zlasti večja od sto) cela števila, ki niso okrogla, saj bi bilo nerodno brati na primer nakopali so deset tisoč sedemsto osemintrideset ton, ali debelina plasti je ena cela ena osem pet nič tri, še bolj pa ena cela osemnajst tisoč petsto tri stotisočink milimetra ali celo, kar predstavljajte si, tristooseminšestdesetmilimetrska cev. V teh zgledih bi bilo pravilno kajpada le 10.738 ton, 1,18503 milimetra in 368-milimetrska cev.
Števila takrat, ko ga (če ga) pišemo s številkami, torej na noben način ne pregibamo. Tudi na začetek stavka v tej obliki ne sodi, pa čeprav gre za datum. V takem primeru moramo spremeniti besedni red, če je to pretežko, pa število izpisati. In ko smo že ravno pri datumih: že kar nemarno deluje, če jih pišemo brez presledkov, na primer 18.4.1946 (to je tako, kot če bi pisali osemnajstiapriltisočdevetstošestinštirideset) ali še pravopisno napačno in matematično nesmiselno 18.04.1946.
Drugače je pri času, saj med urami in minutami ne delamo presledkov. Ločimo jih s piko, ne z dvopičjem, na primer ob 19.32, 13.05, 1.55 (ne 01.55), 24.00 itd. Če navajamo točen čas ali časovno periodo tudi v sekundah, kar je še zlasti značilno za športne rezultate, pa namesto pike uporabimo dvopičje, na primer zmagala je s časom 2:33:01, kar pomeni, da je maratonsko progo pretekla v dveh urah, triintridesetih minutah in eni sekundi.
Števila vedno in dosledno pišemo s številkami seveda tudi takrat, ko imamo opraviti s takimi ali drugačnimi alfanumeričnimi oznakami (tehničnimi in trgovskimi znamkami, hišnimi in poštnimi številkami, kodami, šiframi itd.), na primer 1509 Ljubljana, Dunajska 5, planetoid 2004 MN4, bombnik B-52, lovec F-16. Torej napadli so jih z bombniki B-53 in lovci F-16, ne pa »z 52-kami in s 16-kami«. Le kako bi se s to metodo izmazali, če bi napadalci uporabili denimo bombnike NG B-2 Spirit?
Oznake so poseben primer števil, kratic in/ali kombinacije obojega, pri katerih že po definiciji ne pride v poštev nikakršno spreminjanje, torej ne pregibanje ne izpisovanje številskega dela z besedo. Skratka, oznaka mora ostati, kakršna je, saj je dobra prepoznavnost navsezadnje njen poglavitni smisel in namen.
