Tiskane izdaje
Najvažnejše pravilo pri tem se namreč glasi, da jih nikoli, v nobenem primeru in nobenem sestavnem delu, ne smemo spreminjati. Gre za besedne zveze, ki so stalne, kar je treba pri pisanju in zbornem govorjenju vzeti čisto dobesedno. Navsezadnje se zato tako tudi imenujejo.
Mišljene so zveze najmanj dveh besed, mnoge med njimi, tako imenovani frazemi, pa vključujejo še druge značilnosti, zlasti to, da njihovega pomena ni mogoče izpeljati iz pomenov posameznih sestavin oziroma besed in da je pomen v primerjavi s prostimi besednimi zvezami ekspresiven, da torej izraža ali vzbuja čustveno prizadetost (pristaviti svoj piskrček in na celi črti sta torej frazema).
Zakaj prihaja do uvodoma omenjene težave? Ljudje, ki premalo berejo, imajo pa se za poznavalce, »popravljajo« posamezne besede znotraj teh nespremenljivih sklopov, v dobri veri, da s tem izboljšujejo besedilo, ki ga imajo (ne)upravičeno na svojem računalniškem zaslonu. Na vsej črti jim zveni bolj knjižno, pridevnik bengalični je v primerjavi s pridevnikom bengalski itak zastarel, piskrček pa, tako kot tudi pisker, sploh ni zborna beseda. Vse to je sicer res, a v treh uvodoma omenjenih zvezah so popolnoma pravilne in docela zborne.
Povejmo to še drugače. Pisker je seveda pogovorna različica knjižnega lonca, toda pristaviti svoj piskrček je (tudi knjižna!) stalna zveza. Pravilno je bengalični ogenj, če gre za vrsto ognjemeta, toda bengalski tiger, če gre za žival (lat. Panthera tigris tigris). Mnogi, med njimi se najdejo celo diplomirani slavisti/slovenisti, ne vedo, kaj taka zveza sploh je, in še manj, da se je ne sme spreminjati. Res bo treba paziti, da ne bomo nazadnje uvedli še »računa brez gostilničarja«.
Kaj lahko storimo, da se bomo v prihodnje znali izogniti takim spodrsljajem? Brati čimveč jezikovno dobrega slovenskega leposlovja. Kaj je v tem smislu dobro, je seveda odvisno od avtorja (raje torej berimo Draga Jančarja kot Lojzeta Kovačiča). Na ta način bomo dobili dober pregled tudi nad stalnimi zvezami in frazemi. To je najboljša, a seveda tudi daljša in torej zamudnejša pot. Kdor za leposlovje nima časa niti volje in bi kljub temu rad v knjižni jezik uvajal nove besede, ali celo po službeni dolžnosti presojal slovenščino drugih, tudi bolj načitanih od sebe, se mora še pred sprejetjem kakršnekoli tovrstne odločite obvezno »posvetovati« vsaj s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika. To je pa krajša pot, ki je pri teh stvareh hkrati tudi skrajni minimum.
Seveda do kršitev stalnih zvez še zdaleč ne prihaja samo zaradi hiperkorektnosti. Tako smo prišli do primerov, kot so ločiti zrnje od plevela, od malih nog, (delati) dan in noč, ne držimo. Zrnje ločujemo od plev, ne od plevela. Pravilno je torej le ločiti zrnje od plev, to je od trših ovojev zrn oziroma semen pšenice ali rži, odstranjenih z mlatenjem. Zveza od malih nog je zgolj suženjski prevod hrvaške besedne zveze od malih nogu, po slovensko pa je pravilno od mladih nog, že od mladega (za silo tudi od malega), od mladih dni, nikakor pa ne od nog, ki da so majhne. Delamo noč in dan, ne dan in noč. Zakaj? Hja, tako je v knjižnem jeziku ustaljeno: v tej stalni zvezi je pač najprej noč, šele potem pride na vrsto dan.
Nazadnje še nekaj o nižje pogovorni zvezi »ne držimo«. To ni prevod iz srbohrvaščine. Če zanemarimo poudarek, lahko govorimo kar o citatni besedni zvezi, ki v dobesednem prevodu sicer res pomeni nimamo, v praksi pa nam poskušajo z njo povedati, da tega in tega v njihovi trgovini nasploh ne prodajajo. Če na primer v konfekcijski trgovini zahtevamo komplet izvijačev in klešč, utegnemo slišati, da tega pri njih ne držijo.
