Tiskane izdaje
Prejšnje nadaljevanje smo končali s skupino besed, sorodnega pomena, iz družine uboj in umor. Takih dvojic in skupin je zelo veliko. Besede v njih so si pomensko in/ali navidezno podobne, zato jih mnogi pisci in govorci slabo ločijo, posledica pa so zadrege, stilna zaznamovanost stavkov in včasih celo pomenska nejasnost.
Začnemo lahko z razliko med potoniti in potopiti. Prva pomeni izginiti pod (vodno) gladino, na primer kamen je hitro potonil, druga pa predvsem narediti, da pride kaj pod (vodno) gladino, na primer potopiti vedro v vodnjak, potopiti ladjo, labod je potopil glavo itd. Zveza potopiti se pomeni izginiti pod (vodno) gladino, recimo ladja se je potopila, lahko pa pomeni tudi hote se spustiti pod (vodno) gladino, na primer priplaval je na površje in se spet potopil. V zadnjih letih se uveljavlja zveza ladja je potonila, čeprav s tem ne povemo nič več, nič lepše in nič drugega kot ladja se je potopila. Če gre za pomorsko bitko oziroma opis njenega izida, pa se sploh ne moremo izraziti drugače kot, na primer, Japonci so Američanom potopili dva rušilca in eno letalonosilko, Američani Japoncem pa dve letalonosilki in eno križarko. Druga je bila tako poškodovanja, da se je potopila naslednje jutro. Skratka, nihče nikomur ni »potonil« ladje.
Pojdimo še k uvodoma omenjenim govorcem. Govorec in govornik sta prav tako besedi, ki ju imajo nekateri za popolna sinonima (sopomenki), čeprav je govornik precej ožji pojem od govorca. Govorec je vsak, ki govori, pripoveduje, ali pa zna spretno govoriti, pripovedovati, govornik pa je samo tisti, ki govori v javnosti, denimo na političnem zborovanju, in tam podaja sestavek o kaki stvari. V prvem primeru gre lahko recimo tudi za govorca tega in tega jezika. Ožji pojem je rojeni govorec, to je tisti, za katerega je ta in ta jezik materinščina. Uporaba zveze javni govorec pa je nekaj podobnega, kot če bi namesto izrazov jadrnica, parnik, faraon, kan, iglu uporabljali zveze čoln na jadra, ladja na parni pogon, staroegiptovski kralj, obrski/avarski poglavar oziroma eskimska hiša iz ledu.
Med zanimivejšimi je tudi družina izvir, izvor, vir in poreklo. Izvir je seveda kraj, kjer voda prihaja, priteka iz zemlje na površje, ali pa voda, ki tam priteka na površje. Vir je stvar, od katere, iz katere kaj prihaja, se dobiva, denimo energijski vir (ne izvir!), ali pa stvar, besedilo, oseba, ki daje obvestilo, podatke o čem, denimo viri o tem molčijo, navesti vire in literaturo, primarni viri za zgodovino itd. Vir v pomenu izvir danes zveni zastarelo. Izvor pomeni značilnost glede na prvotno pripadnost, na primer navesti izvor besede, izvor slovenskega prebivalstva, hrana rastlinskega ali živalskega izvora itd., ali tudi značilnost glede na nastanek, na primer jurjevanje ima svoj izvor v poganstvu. Toda značilnost glede na prvotno pripadnost je lahko v nekaterih primerih tudi poreklo, denimo ljudje različnega narodnostnega porekla. Poreklo v tem smislu ni enako narodnosti v pomenu narodnostne pripadnosti, saj bi na primer za Američana, bolj ali manj daljnega potomca slovenskih priseljencev, težko rekli, da je Slovenec po narodnosti. Je pa lahko slovenskega porekla. Poreklo je tudi značilnost glede na nastanek, denimo poreklo blaga, označba takega porekla, itd.
In ko smo že ravno pri narodnosti, poglejmo, kaj natančno pomeni. Predvsem je to seveda pripadnost določenemu narodu, denimo zavedati se svoje narodnosti, biti slovenske, hrvaške, angleške narodnosti itd. Pri čemer je zanimivo, kako jadrno se zveza Slovenec (Hrvat, Anglež ...) po narodnosti umika zvezi Slovenec (Hrvat, Anglež ...) po rodu, kot bi še vedno živeli v nekakšni rodovno-plemenski skupnosti. Rod ima seveda celo vrsto (pod)pomenov, predvsem pa je to skupnost ljudi, potomcev istega prednika, in stopnja sorodstva, denimo rod po očetovi strani, potomci do petega rodu itd. Poznamo tudi rod s krajevnega, denimo po rodu je iz Celja, s Štajerskega itd., in s socialnega stališča, na primer materin kmečki rod, biti plemiškega/plemenitega rodu.
Za konec se še vrnimo k drugem pomenu izraza narodnost. Ta je izrazito političen, pa ne samo po uporabi v političnih besedilih, temveč tudi po nastanku (z nekakšnim partijskim dekretom), pomeni pa narodno manjšino pri nas, na primer pripadniki italijanske in madžarske narodnosti v Sloveniji. Manjšina naj bi bila nekaj negativnega, zato so narodne manjšine samo v kapitalizmu, tudi v zamejstvu, v socializmu pa jih ni. Socializma danes sicer ni več, narodnost v pomenu (narodne) manjšina pa je ostala.
