Tiskane izdaje
Na jezik vpliva marsikaj, med drugim, kot smo videli zadnjič, tudi in zlasti politika. Učinke tega vpliva je zanimivo opazovati. V nekdanji socialistični ureditvi je bila uporaba nekaterih besed in besednih zvez, če že ne prepovedana, pa vsaj politično neoportuna: kdor je hotel delati kariero, se jih je moral izogibati. Po drugi strani so se zelo uveljavili nekateri vsebinsko izpraznjeni klišeji, na primer delovni ljudje in občani, ki so postali že skoraj molilni obrazec.
Problem so bili negativni pojavi, značilni za kapitalizem, proti katerim pa niti socializem ni bil imun. Drugače povedano, imeli smo jih tudi pri nas. In ker je bilo tako, jih je bilo treba kljub vsemu nekako poimenovati. Tako so nastale zveze, kot sta denimo izsiljeni sestanek in prekinitev dela. To je tisto, čemur se v kapitalizmu, in tudi sicer, reče stavka. Toda nekateri socialistični evfemizmi (besede, s katerimi se izognemo neprijetnim in/ali politično nekorektnim izrazom) so preživeli vse do danes. Gre za že takrat obstoječe besede, ki so jim pripisali nov pomen.
Tak primer je denimo nezaposlenost. Brezposelnost je bila samo v kapitalizmu, ko pa so ljudje ostali brez služb v socializmu, niso smeli biti brezposelni, temveč le nezaposleni. Toda kdor ni zaposlen, je sicer nezaposlen, ne pa nujno tudi brezposeln. Nezaposleni so denimo upokojenci, če si to lahko privoščijo in nikjer ne delajo honorarno, podeželske gospodinje, otroci itd. Dalje, »pogojno nezaposlen« je tisti, ki ni v službi v tem in tem podjetju ali organizaciji. Tako napis Nezaposlenim vstop prepovedan! še danes ne pomeni diskriminacije brezposelnih, temveč samo prepoveduje vstop vsem, ki tam nimajo kaj iskati, ne glede na to, ali so sicer zaposleni kje drugje ali so nasploh brezposelni. V vseh drugih primerih pa je danes drugače: večina piscev in govorcev med izrazoma nezaposlenost in brezposelnost že ne loči več, pri čemer nekateri prvemu v skladu z zdaj že pozabljeno »partijnostjo« dajejo prednost pred drugim.
Kot smo videli v prejšnjem nadaljevanju, je narodnost, torej narodnostna pripadnost, dobila pomen »narodna manjšina v naši državi«. Izraz narodna manjšina še danes velja nekako za slabšalnega oziroma, kot se temu reče, politično nekorektnega. Zato imamo Urad vlade RS za narodnosti, ne za narodni manjšini, v državnem zboru poslansko skupino italijanske in madžarske narodne skupnosti (predstavnikoma teh skupnosti se včasih še vedno reče predstavnika narodnosti), takoj za državno mejo pa slovensko manjšino, ne slovensko narodnost. Itd.
Tudi danes na jezik vpliva politika, čeprav ne več s strani partijskega vodstva in njegovih aparatčikov, to je aktivistov, funkcionarjev partijskega aparata, ki so nekritično, brez premisleka izpolnjevali navodila nadrejenih. Čeprav torej ni več treba biti na partijski »liniji«, je prej omenjena politična korektnost kljub temu malodane zapovedana. Denimo k samostalnikom, ki pomenijo ljudi, je treba po novem dodati še žensko obliko, čeprav ta ne prinaša nobene dodatne informacije; v nasprotnem primeru je avtor vsaj »seksist«, če ne še kaj hujšega.
Vendar nekaterim niti to ni dovolj in hočejo biti bolj papeški od papeža. Ne samo, da dodajo žensko obliko nasploh in približno, kakor pade, temveč jo dosledno postavljajo pred moško - poslanke in poslanci, gledalke in gledalci, uporabnice in uporabniki, celo prebivalke in prebivalci itd. Vidite, nam s tem sporočajo ti trdobučni pozerji, kako zelo smo za žensko enakopravnost! Vsaj pri govorjenju, če že drugače ne.
Toda šalo na stran. Zakaj je takrat, ko pri samostalnikih, ki pomenijo ljudi, zaradi ekonomičnosti izražanja uporabimo le en spol, to ravno moški, ne pa ženski ali srednji? Zato, ker je moški spol stilno najnevtralnejši. Poleg tega je tovrstna raba pomensko nedvoumna in tudi vrednostno povsem nevtralna! Če rečemo, da ima Slovenija dva milijona prebivalcev, lahko vsak brez težav razume, da smo s tem mislili dva milijona vseh moških in vseh žensk, skupaj z redkimi posebneži vred. Vsi so zajeti v »prebivalcih«; navajanje obeh spolov je (praktično, vsebinsko in slogovno) čisto odveč.
Politika bo seveda vedno vplivala na jezik, navsezadnje to ni nobena slovenska posebnost, toda do absurda prignani politični korektnosti se je vendarle treba izogibati.
Pa še nekaj. Jezikovno spakovanje nikomur ne pomaga, tudi pripadnicam lepšega spola ne.
