Jih raje pišemo ali beremo? Najbrž prvo!

Ob pesniških nagradah že lep čas ugotavljamo, da smo Slovenci narod pesnikov, avtorjev­ pesniških knjig tako rekoč mrgoli.­ A ne le to, narod pesnikov je tudi narod kratkozgodbarjev: kot kažejo različni natečaji za kratko zgodbo, daje tukajšnje avtorje velika strast po fabuliranju. Nekaterim gre to dobro od rok.

Spletna stran AirBeletrina je tretjič razpisala natečaj za najboljšo kratko zgodbo, žirija je upoštevala le neobjavljene kratke zgodbe, ki niso presegle 12.000 znakov, nagrada je tristo evrov in objava na AirBeletrinini strani. Leta 2010 je slavila Mirana­ Likar Bajželj z zgodbo ­Nadin prt, leto pozneje Matjaž Brulc, tudi letošnji finalist, z zgodbo Liverpool, ki je bila objavljena tudi v Delovih Književnih listih.

Sodobna realnost na dveh ravneh

Žirija, ki jo je sestavljalo uredništvo­ AirBeletrine (Manca G. Renko, Aljoša Harlamov, Matjaž Juren - Zaza in Katja Perat), je prebrala 153 zgodb, kolikor jih je letos prišlo na natečaj (skoraj enkrat več kot pred dvema letoma; lani razpisa niso objavili), med finaliste je uvrstila zgodbe Matjaža Brulca, Ane Schnabl,­ Metke Lampret, Marte Pavlovič in Nike Jurman – in se na koncu odločila nagraditi »urbano-ubrano iskreno« delo leta 1991 rojene študentke primerjalne književnosti in francoščine, ki je povsem novo ime na tukajšnjem literarnem prizorišču.

Predsednik žirije Aljoša Harlamov je v utemeljitvi zapisal, da zgodba Nike Jurman bralca popelje na kratek sprehod po Ljubljani v koži najmlajše že razmišljujoče generacije. »Pripovedovalka je študentka primerjalne književnosti in francoščine, ki opazuje svet z mladostno pronicljivostjo in ciničnostjo prehitro postaranega najstnika.­ Sodobno realnost, kot njeni vrstniki, doživlja na dveh ravneh hkrati. Horizontalno: prek hipsterskih popkulturnih referenc, ki so to, kar je v 21. stoletju ostalo od klasike in tradicije. In vertikalno: skozi očala družabnih omrežij, ki nadomeščajo medčloveške odnose in ohranjajo na plitvini sezname najljubših filmov, knjig itd. Pikro ironični ali samo prekleto duhoviti komentarji skupaj z monološkim, refleksivnim modusom pripovedi bralcu na omejenem prostoru izrišejo skico duševnega profila sodobnega intelektualca-v-izgradnji, dinamične, mlade urbane ženske, ki z duhovno premočjo nepovratno kastrira svoje moške. Intuitivna zgradba pripovednih fragmentov pa poskrbi, da se zgodba poleg vsega naštetega izteče tudi ubrano lirično in čustveno.«

Bibliotekarka Tatjana Martinčič iz Mestne knjižnice Ljubljana ugotavlja, da »kratke zgodbe Slovenci raje pišemo kot beremo. S kratko prozo v knjižnicah izpostavljamo tako tuje avtorje kot domače. Na splošno je bolj iskano in brano domače branje za obvezno šolsko 'čtivo' (na primer Cankar, Jurčič, Kersnik, Tavčar ... ali od tujih Čehov, Gogolj, Kafka). Od sodobnejših slovenskih avtorjev je bolj bran Vinko Möderndorfer pa tudi Jani Virk, Maja Novak in Polona Glavan (njihova kratka proza), od tujih pa zdaj berejo kratko prozo Nobelove nagrajenke Alice Munro. Knjižne nagrade vplivajo na branost določenega literarnega dela. Tako so bili bolj brani tudi prejšnji nagrajenci fabule, Dnevnikove nagrade za kratko prozo, Maruša Krese (Vsi moji božiči), Lado Kralj (Kosec koso brusi), Dušan Čater (Džehenem), Vesna Lemaić (Popularne zgodbe). Škoda, da leta 2013 nagrada fabula ni bila podeljena, kar verjetno tudi vpliva na branost domače kratke proze. Mislim, da branje kratke proze nekako sodi v naš čas, to je čas nenehnega hitenja in pomanjkanja časa. Tako si lahko vzamemo zbirko kratkih zgodb in vsak dan preberemo vsaj eno zgodbo, kar pomeni tudi zaključeno literarno doživetje.«

Kratkozgodbarska tradicija ne popušča

Razcvet slovenske sodobne kratke zgodbe Tomo Virk v antologiji Čas kratke zgodbe (Študentska založba, knjižna zbirka Beletrina, 1998) postavlja v osemdeseta leta prejšnjega­ stoletja, seveda ob ugotovitvi, da je bil eden od nespregledljivih vzponov slovenske kratke proze realizem s Cankarjem, ­Pugljem, Bartolom in drugimi: »(...) nobenega dvoma verjetno ni, da je – posebno če gledamo povojno obdobje – v osemdesetih letih kratka zgodba doživela (predvsem po zaslugi mlade generacije) silovit vzpon, ki je očitno povlekel za seboj tudi nekatere starejše pisatelje in se tudi v devetdesetih letih ni povsem polegel.« Virk dodaja, da je razlag oziroma hipotez o tem vzponu lahko več: »Mamljiva – vendar najbrž težko preverljiva oziroma dokazljiva – se zdi hipoteza o toliko razglašani krizi romana, ki je konec osemdesetih nazadnje spodbodla rojstvo nagrade za roman kresnik (...)«

Kratkozgodbarska kondicija tukajšnjih avtorjev nikakor ne popušča tudi v zadnjem desetletju: med najstarejšimi natečaji je natečaj Radia Slovenija za najboljšo kratko zgodbo, po več kot dveh desetletjih poplava zgodb ne uplahne, po besedah novinarskega kolega Vlada Motnikarja so letos prejeli natančno 328 zgodb.

Društvo slovenskih pisateljev in revija Sodobnost, ki vsako leto razpisujeta natečaj za najboljšo kratko zgodbo in esej ob slovenskih dnevih knjige, lahko postrežeta s podobnimi številkami, pred tremi leti je žirija prebrala 125 besedil, lani 98 tekstov, letos je prispelo na natečaj 113 zgodb. Tudi urednici One Sabini Obolnar branja ne manjka, na natečaj za Onino zgodbo vsako leto pride okrog ­dvesto zgodb.