John Ralston Saul: »Ne gre le za besede, gre tudi za moč, za pravo moč«

John Ralston Saul, predsednik mednarodnega Pena: »Prednost, ki jo imamo, je enaindevetdeset let izkušenj!«.

Objavljeno
13. maj 2013 19.40
Portret John Ralston Saiul na 45. srečanju pisateljev PEN Bled 09. Maja 2013.
Igor Bratož, kultura
Igor Bratož, kultura
Kanadski pisatelj in publicist­ John Ralston Saul je bil za predsednika mednarodnega Pena izvoljen leta 2009 in od takrat se zdi, da ga je mogoče srečati povsod po svetu, kjer je tako ali drugače ogrožena svoboda izražanja. »Režimi padajo zaradi besed,« rad ponovi.

Gospod Saul, je težko biti predsednik mednarodnega Pena?

Teže, kot si mislite. Če si pogledate seznam doslejšnjih predsednikov, vidite, da ima predsednik neznansko odgovornost: ščititi organizacijo,­ pomagati Penu, da je sam svoj. Seveda gre zmeraj za pisatelje, a vsakokrat so drugi, zmeraj gre za napetosti in težke odločitve. No, težkih odločitev si ne izmišljam sam, moja naloga je pomagati Penu pri tem in ker dobro poznam zgodovino, se zavedam, kako težke odločitve so imeli na grbi predsedniki Pena. Ronald Harwood ...

Da, govoril sem z njim, ravno tu, na Bledu ...

... on je sredi vojne hodil po državah zdaj nekdanje Jugoslavije in poskušal kaj doseči. Ni mu bilo lahko. Slavnemu H. G. Wellsu prav tako ne na kongresu Pena leta 1933 v Dubrovniku. Tik pred njegovim govorom so udeleženci sprejeli resolucijo, ki je obsodila izgon Židov in komunistov iz nemškega centra Pen in zažiganje njihovih knjig. Pen je bila takrat edina organizacija na svetu, ki je zmogla odločiti, da ne bo razpravljala z nacisti, nihče drug si tega ni upal še štiri, pet let. Vsakič ko sem v precepu, kaj narediti, pomislim in se vprašam, kaj bi na mojem mestu naredili Wells, Harwood, Alberto Moravia ali Mario Vargas Llosa. Pogosto berem njihove govore in izjave in premišljam o njih.

Pa imate še čas pisati, predavati?

O, seveda, vsekakor. Veliko ljudi ne ve za to, da ima teden devet dni, Pen mi jih vzame sedem, za drugo porabim preostala dva. In tu je še spanje, veste ... spanje ni dobra stvar.

Bi lahko komentirali nedavno dogajanje v slovenskem centru Pen, povezano z izključitvijo nekdanjega predsednika vlade Janeza Janše?

Ne.

Kakšno je vaše razumevanje naslova razprave Vloga Pena danes in v prihodnosti? Kakšno moč ima Pen?

Ne bi smeli pozabiti, da je treba pisatelje ves čas opominjati, kakšno moč imajo. Pa ne na moč njihovega ega, ta je ves čas prisoten. Zdi se kot šala, čeprav ni: ozrite se po svetu in mi povejte, koliko predsednikov države ali vlade je ta hip za rešetkami. Dva, trije, morda štirje? Koliko generalov je v zaporu? Morda trije? Sredi največje finančne krize, ko ljudi mečejo iz njihovih domov zaradi neodplačanih kreditov, sedi v zaporu koliko ministrov za finance? Nihče? Koliko direktorjev bank, skladov, zavarovalnic je za zapahi? Eden, dva? In koliko je ta hip v zaporu pisateljev? Naj vam povem številko: 850.

Moč besede je osupljiva. In na potovanjih vidim, da so oblastniki živčni, celo prestrašeni – zaradi besed. Le zakaj bi sicer morala gigantska, bogata, neznansko oborožena Kitajska strpati štirideset pisateljev v zapor? Zakaj mora imeti od trideset do petdeset tisoč ljudi, ki blokirajo posamezna spletna mesta? Saj gre le za besede. No – ne gre le za besede, gre tudi za moč, za pravo moč. Pravo vprašanje je, kako to moč uporabiti.

Vendar se Pen po svetu sooča z različnimi problemi. Evropskih zagat najbrž ni mogoče primerjati s kitajskimi?

Se strinjam, to je tako kot pri krojaču, vsaka obleka je drugačna. Prednost, ki jo imamo, je enaindevetdeset let izkušenj! Ko grem h kakemu diktatorju, si mislim, da je neznansko dolgočasen, diktatorji so zmeraj taki, nasilni, a dolgočasni, in premišljam, kaj bi moral reči. Kako naj prepričam to osebo, da ravna napačno, kako naj ga pregovorim, da bo ravnal drugače, katere besede bi učinkovale. Pen ima majhen proračun, vendar izvaja akcije po vsem svetu, zato si moramo ves čas izmišljati nove metode prepričevanja. Prednost pisateljev, njihovo orožje, sta domišljija in ­veščina pisanja.

Nedavna debata o slovenskem Penu je bila kontaminirana z ideološkimi stališči. Je to slabo, dobro, nepomembno?

Kot sem rekel, nočem komentirati­ slovenskih zadev. O Penu sicer zmeraj ponavljam, da je iznad politike. Mnogi tega nočejo razumeti, saj so navajeni običajnega medijskega komentiranja, ki v vsem vidi politiko, strategijo, koncept delovanja iznad politike pa jim je povsem tuj. Znotraj Pena – tako se pokaže zmeraj, tudi tu, na Bledu se je – imamo levičarje, desničarje, zmerneže, a dokler zagovarjajo svobodo govora, dokler ne pozivajo k nasilju, so pač člani Pena.

Kot organizacija smo zelo previdni, da ostajamo nad politiko, naši člani pa seveda so politični. Med prvimi smo vzeli v bran burmansko političarko Aung San Su Či, vem, ker sem bil med tremi, ki smo o Burmi pisali že pred tem, ko je Aung kar izginila. Reagirali­ smo zato, ker je tudi pisateljica. Če imamo opraviti z režimom, ki zapira in ubija ljudi, se seveda moramo ukvarjati s politiko, a nihče ne more o Penu reči, da smo leglo takih in takih – poljubno oznako lahko vstavite sami. Ne, tega se o Penu ne da reči. Za člane odbora niti ne vem, kakšna je njihova politična orientacija, nikdar nisem vprašal niti si ne želim vedeti.

Koliko naj se pisatelji vključujejo v javne debate?

Pisatelji smo samozaposleni posamezniki, jaz sem tak od srede sedemdesetih let. Kaj v tem pogledu prinese članstvo v Penu? Nekateri člani v javnosti ne rečejo nič, plačujejo članarino, hočejo pripadati Penu, a ne rečejo nič. Nekateri se izogibajo članstvu v katerikoli organizaciji. Nekaterim Pen ne diši, ker so popolnoma politični. Tudi s tem ni nič narobe. V pisateljski skupnosti najdete ljudi, ki velik del časa namenijo javnosti, boju za politične, stanovske, kakršnekoli pravice. V redu, tudi to je pomembno. V Penu je pahljača vsega tega. Lahko pa pripomnim, da pisatelji morda niso ravno najbolj pravi ljudje za mesta ministrov za finance. Alphonse de Lamartine je bil v javnem življenju prava katastrofa, general de Gaulle je pisal povsem dobre knjige, tako pač je.

Je še čas, da bi bili pisatelji (in tudi Pen) v javnosti, v družbi, nekakšni javni varuhi moralnega? Nekateri jih hočejo take.

Tu je dvoje, prepričan sem, da je med moralnostjo in etičnostjo razlika, da sta to različni kategoriji. Včasih, ne zmeraj, je mogoče imeti obojno stališče, največkrat ne. Prvi koncept je bolj pripet na religijo, na ideje o družini, skupnosti, etika pa je koncept odgovornosti do drugega. Bistveno je, ali se lahko vživim v mišljenje drugega, ali sem ga zmožen razumeti. Brez tega družbe ne bi bilo. In ko ljudje govorijo o morali, pogosto govorijo o ljubezni. Kako lahko ljubiš nekoga, ki ga ne poznaš?

Ko pišeš, ne glede na to, kaj si misliš, da pišeš, oznanjaš svoje javno stališče. Pisatelj je javna oseba, pa naj bo še tako sramežljiv ali skrivnosten, da ga ni nikjer videti. Knjiga je javno stališče in po objavi dobi svoje življenje. Sam porabim precej časa za predvidevanja o mogočih interpretacijah. Če pogledamo v zgodovino, so bile tudi na videz poštene, velike izjave izrabljene za nizkotne, včasih strahotne namene. Temeljna listina Pena po eni strani pravi, da se zavzemamo za neomejeno svobodo izražanja, po drugi da obsojamo oziroma nasprotujemo lažnivemu poročanju, namernim neresnicam in ponarejanju dejstev v politične in osebne namene. A vse to ne pomeni, da bi morali biti prijazni. Ne pomeni, da bi morali biti prijetni ali prijateljski. Romani, na primer, so lahko zelo prepirljivi, vznemirljivi, ogabni, a to ni isto, kot če bi širili sovraštvo.

Nekateri bralci so mi rekli, da so tisto, o čemer so brali v moji knjigi, že od nekdaj vedeli, zdaj pa vedo še, kako to izraziti. Pisatelji torej dajemo obliko tistemu, kar že je – in na tem mestu vskoči v zgodbo odgovornost. Hitler je bil pisatelj, a brez odgovornosti. Vsak pisatelj bi se moral zavedati svoje ­odgovornosti.

Ali regionalizacija, ki jo zagovarjate, Penu ne bi odvzela nekaj moči?

Preden odgovorim, morate razumeti, da sem Kanadčan, decentralizacije se ne bojim. Prav tako ne verjamem, da mora biti organizacija monolit. Organizacije imajo več osebnosti, ki se prekrivajo, o nekaterih (splošnih kriterijih, standardih, pravilih, etiki) se vsi strinjajo, a ni se treba bati razlik v mnenjih, različnih jezikov in pristopov. Pen se je začel v Angliji in se zelo hitro razširil po Evropi in svetu, družijo nas principi, pisanje, transparentnost, kreativnost in res pomembno je, da si je organizacija, nastala v Evropi, zmožna reči, da ni evropska. Kdorkoli lahko vpliva na kogarkoli.