Kako je umrla velika južnoafriška ljubezenska zgodba

Skoraj sedemsto strani obsežno delo Dolga pot do svobode Nelsona Mandele presega svojo dokumentaristično vrednost.

Objavljeno
06. december 2013 18.13
Gabrijela Babnik
Gabrijela Babnik

V dnevih po smrti nekdanjega južnoafriškega predsednika in aktivista Nelsona Mandele se je smiselno še enkrat spomniti njegovega pogumnega boja proti južnoafriškemu apartheidu, ki je izjemno opisan v njegovem avtobiografskem delu Dolga pot do svobode.

Natančen opis dolge poti do svobode je podan v avtobiografskem delu, ki ga je Mandela skrivaj začel pisati leta 1974 (knjigo je v slovenščino prevedla Jedrt Maležič leta 2010, izšla je pri založbi Sanje) med služenjem zaporne kazni na otoku Robben Island. Nesrečno naključje je hotelo, da so oblasti odkrile in zaplenile izvod rokopisa, ki ga je Mandela hranil pri sebi.

Sojetnika Mac Mahaaj in Isu Chiba sta nato z izjemnimi kaligrafskimi sposobnostmi poskrbela, da je izvirni rokopis dosegel naslovnike; leta 1990, ko je bil Mandela izpuščen iz zapora, se je ponovno lotil njegove obdelave in mu nadel današnjo podobo.

V skoraj sedemsto strani obsežnem tekstu Mandela opisuje odraščanje na podeželju, študijska leta, odprtje odvetniške pisarne v Johannesburgu, postopno zavedanje zgodovine rasnega zatiranja v lastni državi, vključitev v Afriški­ narodni kongres, najstarejšo afriško organizacijo v državi, ki si je prizadevala za polnopravno državljanstvo Afričanov v Južni Afriki, ter nato postopno levitev v zagovarjanje politike nasilja, ki je privedla tudi do dolgoletne zaporne kazni. V središču Mandelove­ knjige je osvobodilni boj, načrtovanje protivladnih akcij, toda v podtekstu je knjiga predvsem izpraševanje lastne vesti.

»Spraševal sem se - pa ne prvič -, ali je človek sploh kdaj upravičen zanemarjati dobrobit svoje družine, da bi se boril za dobrobit drugih. Je lahko še kaj pomembnejšega od tega, da skrbiš za lastno mater, ki se stara? Je mar politika zgolj pretveza za izogibanje svojim odgovornostim, izgovor, ker zanje ne moreš poskrbeti, kakor bi si želel?« se sprašuje Mandela in tako razkriva svojo človeško plat. Politična strategija tega južnoafriškega borca je bila premišljenost, mestoma celo konservativnost, toda zdi se, da se nikakor ni mogel pomiriti zaradi tega, ker je v določenem obdobju zapustil družino.

Ljubeči intimni opisi

Leta 1976, ko je bil Mandela v zasanjanem, nostalgičnem stanju duha, se mu je na primer pojavljala nočna mora: v sanjah so ga pravkar izpustili iz zapora - le da to ni bil Robben Island, temveč neki zapor v Johannesburgu. Stopil je izza vrat in ugotovil, da ga ni nihče pričakal. Te sanje so precej očitno povezane z izkušnjo iz daljnega leta 1953, ko se je po aretaciji in priprtju vrnil domov, v prazno hišo. Njegova žena Evelyn, ki ni razumela moževe neutrudne predanosti organizaciji ANC, se je preselila k bratu in s seboj vzela otroke. »Celo zavese je odstranila in iz nekega razloga se mi je ta podrobnost zdela ­šokantna.«

Ločitev od prve žene je Mandelo precej potrla, toda do žensk, ki so ga obkrožale, začenši z njegovo materjo, je ves čas izjemno spoštljiv. Ko tekst olupimo njegovih aktivističnih in narodnobuditeljskih pasaž, pridemo do skoraj intimih izpovedi, kot je na primer tista o Mandelovem prvem sinu Thembi, ki je hrepenenje po prepogosto oddaljenem očetu izražal tako, da je nosil njegova oblačila.

Še bolj ljubeč je Mandela do hčere Zindzi iz drugega zakona: »Prepričan sem, da zanjo ni bilo lahko, ko je končno videla svojega očeta, ki ga nikoli ni zares poznala, očeta, ki jo je imel rad le na daljavo in za katerega je bilo videti, da ne pripada njej, temveč ljudstvu.«

Zagonetno vprašanje

Ravno zaradi razpetosti med družino in državo, ki je izpisana s posebno narativno spretnostjo, avtobiografsko delo Dolga pot do svobode preseže svojo dokumentaristično vrednost. Čeprav je Mandelov osnovni namen prikazati strategije narodnoosvobodilnega boja in z njim rušenje arhitektonike apartheida, je v središču knjige žrtvovanjski moment.

Ta ni ­izpisan v patetičnih tonih, temveč zlagoma, skoraj prikrito in sramežljivo. Zdi se torej, da avtobiografija ni nastala zaradi pretencioznega izkazovanja posebnih voditeljskih spodobnosti, temveč zaradi notranje nuje - umiriti bolečino in izreči opravičilo tistim, ki jih je avtor žrtvoval v imenu svobode.

Mandelovi skrb in ljubezen gresta večinoma njegovi drugi ženi Winnie. Ko Mandela proti koncu osemdesetih let razmišlja o svojem (zaporniškem) vrtu in še posebno »o lepi sadiki paradižnika, /.../ ki jo je iz nežnega semena vzgojil v odporno rastlino«, napove konec dolgotrajni zvezi. Podobno kakor je rastlina zaradi napake oziroma pomanjkanja nege začela veneti in hirati, sta se tudi Winnie in Nelson leta 1992 (uradno sicer šele leta 1996) razšla. »/.../ nisem hotel, da bi najin odnos sledil usodi te rastline, pa vendar sem čutil, da nisem bil zmožen negovati mnogih najpomembnejših odnosov v svojem življenju. Včasih človek ne more storiti ničesar, da bi rešil nekaj, kar mora umreti«, v maniri velikega romanopisca zapiše Mandela, s čimer posredno odgovori na zagonetno vprašanje, kako in čemu je zamrla velika južnoafriška ljubezenska zgodba.