Tiskane izdaje
Pisatelj T. C. Boyle (s pravim imenom Tom Coraghessan Boyle, srednje ime Coraghessan si je nadel kar sam) je zanimiva pojava. Neki novinar je zapisal, da je pri šestdesetih še vedno videti kot pank Mefisto - oblečen je kot rock zvezdnik, na glavi pa se mu šopiri divja rdečelasa pričeska. Rodil se je leta 1948 v Peekskillu v New Yorku, njegova mladost je padla v nora šestdeseta, ki jih je preživel kot »manični in nori voznik« ter kot »popolni in preprosti panker«.
Kot pisatelj se je pojavil v osemdesetih, najprej kot satirični romanopisec in pisec kratkih zgodb s črnim humorjem. Slavo je dosegel z romani, v katerih obravnava realne osebnosti - v Water Music (1982) prikaže raziskovalca afriške celine Munga Parka, v Road to Welville (1993) se osredotoči na začetek poslovne poti izumitelja žitaric za mleko Johna Harveyja Kelloga, v romanu Riven Rock (1998) je v ospredju sin izumitelja žetvenega stroja Stanley McCormick, v romanu The Inner Circle (2004) je v središču pozornosti sloviti seksolog Alfred Kinsley, v romanu The Women (2009) pa je govor o arhitektu Franku Lloydu Wrightu.
Očitno je, da Boyla privlačijo močne, egocentrične osebnosti. O Kellogu, Kinsleyju in Wrightu je pisatelj ob neki priložnosti dejal, da so bili tako veliki egocentriki, da bi se, če bi se znašli v isti sobi, verjetno pobili in še pojedli drug drugega.
The Women ali v slovenskem prevodu Ženske so po mnenju piske spremne besede Leonore Flis povsem primeren uvod v Boylovo literaturo. Kljub temu da gre za priznanega pisatelja, avtorja trinajstih romanov in več kot sto zgodb, ga v slovenskem prevodu do zdaj namreč še nismo imeli priložnosti spoznati. V literarnem smislu za vzornike priznava postmoderniste, najbolj opazna postmodernistična lastnost pri njem je svobodno prepletanje fikcije in dejstev, meni Leonora Flis. To pripovedno strategijo je Boyle uporabil tudi pri pisanju Wrightove zgodbe.
Skupaj s hišo je kupil tudi pisateljevega duha
T. C. Boyle in Frank Lloyd Wright sta na neki način intimno povezana - Boyle namreč že šestnajst let živi v hiši, ki jo je Wright postavil v Kaliforniji. Imenuje se hiša Georgea C. Stewarta, stoji v mestu Montecito, trideset kilometrov severno od Los Angelesa, je nizka, križaste oblike, iz stekla in rdečega lesa, zgrajena v prerijskem stilu z japonskim vplivom. Ko se je vselil, Boyle o Wrightu ni vedel veliko, toda sčasoma je postal radoveden, saj je začel ugotavljati, kako nenavaden človek je bil in kako osupljivo življenje, polno afer in bizarnosti je živel. Wrightov duh mu ni dal miru, dokler ni napisal knjige o njem. Predvsem o njegovem zasebnem življenju in njegovih ženskah, arhitektura je ostala v stranski vlogi.
Pisatelj o prej omenjenem mešanju dejstev in fikcije pravi takole: »Vsi dogodki, ki jih opisujem v romanu, so bili nabrani iz časopisov ali pa zapisani v biografijah; res sem se trudil, da bi tudi pri najmanjših podrobnostih ostal zvest resnici. Fikcija se zgodi, ko vstopim v misli junakov in si domišljam, da vem, kaj razmišljajo in zakaj reagirajo tako, kot reagirajo.« Okvir je torej zanesljiv, psihologija junakov, njihovi motivi, medsebojne povezave, dialogi itd., pa so plod pisateljske domišljije.
Ženske, ženske, ženske
Pripovedovalec romana je Japonec Tadashi Sato, fiktivni lik. Pravi, da je bil član Wrightove pripravniške ekipe v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Wright je imel na stotine pripravnikov, ki so lahko zastonj bivali pri velikem mojstru in se učili od njega, v zameno pa so morali prenašati rutino, sestavljeno iz težkega dela, plesa ter duhovnih in psiholoških vaj, zasnovanih, da jih prebudijo iz smrti pri živem telesu, kar naj bi bila posledica zaprte zavesti. Tadashi Wrighta dosledno imenuje Wurayto-san, kakor so ga klicali Japonci. Na Japonskem je bil namreč znana oseba, saj je zgradil tamkajšnji Hotel Imperial.
Knjiga je razdeljena na tri dele v skladu s tremi ključnimi ženskami, ki so zasedale Wrightovo življenje, poteka pa časovno nelinearno, v glavnem teče nazaj, občasno tudi preskoči. Najprej je na vrsti poglavje Wrightovega življenja, povezano z Olgivano Lazović Miljanov Hinzenberg, mlado in postavno črnogorsko plesalko, Wrightovo tretjo ženo.
Spoznala sta se leta 1924 na baletni predstavi v Chicagu. Izhajala je iz ugledne črnogorske družine bojevnikov in sodnikov, na šolanje so jo poslali v Rusijo, od tam je pred revolucijo zbežala v ZDA. Zabavno je prebrati, da je Wrightu kuhala prebranac s klobasicami. Razvila se je v pravo »dragon lady« Taliesina (Wrightovega posestva), saj je z možem zganjala moralno čistunstvo in mladim pripravnikom, ki so delali pri njih, filistrsko branila izvenzakonsko ljubezen, čeprav sta tudi sama z Wrightom zvezo začela kot prešuštnika.
Ko je Wright spoznal trideset let mlajšo Črnogorko, je bil namreč poročen z Maude Miriam Noel, divjo južnjaško lepotico, kiparko in ljubiteljico umetnosti, zasvojeno z morfijem. Njej je posvečen drugi del knjige. Bila je težavna, pravi »pekel na dveh nogah«, beremo v romanu, njun odnos je nihal med strastno ljubeznijo in hudimi nasprotji.
To, da ga je po dolgotrajnih prepirih zapustila, še ni pomenilo, da ga ne ljubi več - ko je ugotovila, da je v Wrightovo življenje vstopila nova ženska, se je podala na uničevalni pohod, sprožila je medijsko kampanjo proti Olgivani in Wrightu, vdrla v porodniško sobo, ko je Olgivana povila hčerko Jovano ter ljubimca spravila v pregnanstvo in celo v zapor.
Miriam je centralna figura romana, Boyle priznava, da ga je najbolj prevzela, saj je bila najbolj strastna, nora in nepredvidljiva od vseh Wrightovih ljubic. Lahko bi rekli, da je bila Wrightu v strasti, energiji in nekonvencionalnosti nekako kos.
Najbolj pretresljiv dogodek
Tretja od Žensk je Wrightova ljubica Mamah Borthwick Cheney. Bila je žena enega od njegovih klientov in prijateljica njegove prve žene Catherine Tobin, intelektualka in zgodnja feministka. Wright je trdil, da je njegova »duša dvojčica«, česar ni trdil za nobeno drugo svojo žensko.
Na svoje posestvo Taliesin jo je naselil kljub vsesplošnemu zgražanju okoliškega prebivalstva in medijski gonji proti njima. Z njo je povezan najbolj pretresljiv dogodek Wrightovega življenja in najbolj dramatičen trenutek romana Ženske - pobesneli služabnik iz Barbadosa je Mamah, njena dva otroka in štiri pripravnike na Taliesinu umoril s sekiro ter hišo zažgal, vse to se je zgodilo zaradi Mamahinih feminističnih stališč do služabnikove žene.
In kje je bil med pokolom Wright? Slučajno ga ni bilo doma! Velikemu pretkancu je bila usoda naklonjena, celo tako zelo, da je ta grozljivi dogodek v njegovo življenje naplavil novo žensko, že omenjeno Miriam. Ta je v Parizu v časopisu prebrala vest o zločinu ter Wrightu napisala dolgo sožalno pismo, ki je pripeljalo do njunega poznanstva in ljubezenske zveze.
Za temi tremi ženskami je še četrta - Wrightova prva žena Catherine Tobin - Kitty, s katero je preživel dvajset let in mu je rodila šest otrok. Roman ne more niti mimo pete - Wrightove matere, dominantne in ambiciozne ženske, ki si je že zelo zgodaj zamislila, da bo njen sin velik umetnik.
Pisanje romana kot gradnja hiše
Frank Lloyd Wright je, kot je očitno iz zapisanega, več kot hvaležen romaneskni subjekt. Človek strašne energije v pozitivnem in negativnem smislu, megaloman tako v arhitekturi kot ljubezni, kot pravi Leonora Flis. Ni dopuščal omejitev, vedno se je podal v avanturo, takšno ali drugačno.
Risal je hiše ob slapovih, ob strmih stenah, v posušenih strugah rek, pa prestižne objekte, kot je Guggenheimov muzej v New Yorku. Znan je bil po tem, da ni upošteval želja naročnikov, da ni plačeval računov, da je lahko sredi belega dne vdrl v »svoje« hiše in jih razkazoval tistim, ki so jih zanimale. Po drugi strani je bil neustrašen ljubimec, ljubil je izven zakona, na splošno zgražanje javnosti, ženske so bile pogosto žrtve njegove egocentričnosti.
Pisatelj je povedal, da se je pisanja romana lotil tako, kot bi gradil hišo, struktura je zelo precizna, ne najbolj preprosta, toda učinkovita. Z nekaj postmodernističnimi prijemi je Boyle še poudaril labirint faktov in fikcije.
Tadashijevo spominsko pripoved namreč prevaja mož njegove vnukinje, Seamus O'Flaherty, gre torej za posredovano pripoved, za katero ni povsem gotovo, kdo je njen avtor. Tu so še na gosto posejane opombe, s katerimi postaja gornje vprašanje toliko bolj pereče.
Slog pisanja je bogat, riše razkošno fresko nekega življenja in časa, veliko časa porabi pisatelj za to, da liki dobijo konture, še najbolj seveda Frank, ta sitnoba s kompleksom Boga, ki je izkoristil vsakogar, ki mu je prišel v bližino. Iz gradiva, ki ga ni kaj več od opravljivega nakladanja rumenega tiska, naredi Boyle (spet nekoliko v duhu postmodernizma) spodobno literaturo, lepo in precizno izpisano delo. Lahko bi rekli, da se je Wrightu pošteno oddolžil za hišo, v kateri živi.
