Wisława Szymborska se očitno nikoli ni dobro počutila na velikem odru, obdana z ljudmi, ki o njej zelo verjetno niso kaj dosti vedeli in je najbrž niti brali niso. Czesław Miłosz je bil njeno nasprotje.
Na to domnevo kaže več dogodkov; sam sem ju na kratko srečal na svetovnem knjižnem sejmu v Frankfurtu jeseni leta 2000. Poljska je bila tisto leto glavni gost sejma, s številnimi kulturnimi prireditvami po vsej Nemčiji. Na odprtju sta bila med povabljenci kar dva poljska nobelovca, dva pesnika – Szymborska in Miłosz. Dokaj velika, domiselno, pregledno in okusno opremljena, skratka, atraktivna postavitev, še bogatejša kot vsa leta doslej. Police slavnostno obložene s knjigami. Velike fotografije pisateljev, poseben poudarek na štirih poljskih nobelovcih – Henryku Sienkiewiczu (1905), Władysławu Reymontu (1924), in takrat še živima Miłoszu (1980) in Szymborski (1996).
Szymborska
in slovenski bralec
Miłosz je Nobelovo nagrado imel že dvajset let, slavo je znal nositi in bil je videti očitno domač v tej slovesni scenografiji, Szymborski pa je bilo postajanje v gneči očitno odveč. Takratni poljski zunanji minister Władysław Bartoszewski, sicer sloviti zgodovinar in diplomat, udeleženec krvavo zadušene varšavske vstaje v času okupacije in eden najvidnejših poljskih disidentov, je s ponosno eleganco, ki jo med Slovani premorejo predvsem Poljaki, pred nemškimi in poljskimi političnimi eminencami, poljskih le za vzorec, oba nobelovca edini osebno, s stiskom roke pozdravil in ju v nagovoru občinstvu omenil; kot da bi vsem hotel reči, kako je njuna slava in njuno delo gotovo trajnejše od trajnosti politikov.
Ko je Szymborska štiri leta prej dobila Nobelovo nagrado, je bil slovenski bralec postavljen pred veliko neznanko, kdo ta avtorica sploh je. Šele leta 1997, torej leto po podelitvi, smo jo spoznali po pesniški zbirki Semenj čudežev.
Knjiga je skupno delo profesorice Rozke Štefan, najzaslužnejše slovenske polonistke, in Jane Unuk. Samo pozornejši bralec je še dolgo po tistem morda le ujel nekaj časopisnih ali revialnih objav o Szymborski, ki sta jih največkrat posredovali že omenjeni ugledni polonistki. Druga njena zbirka Trenutek je izšla leta 2005, prevedel jo je Niko Jež. – Na podobno slovensko zamudništvo smo pri nobelovcih naleteli večkrat. Tudi Miłosz je dobil prvo knjigo v slovenščini leto po nagradi, a ne za poezijo, pač pa za roman Dolina Isse (prevedel Janko Moder). Tako rekoč enak neznanec je bil ob nagradi na primer Imre Kertész leta 2002, saj sta dve njegovi deli izšli šele po podelitvi. Zamudništvo ali nepoznavanje vzhodnoevropske literature?
Skromna in tiha gospa
Pravijo, da se je Wisława Szymborska zelo nerada kazala v javnosti, zato ni niti po Nobelovi nagradi veliko nastopala in brala na literarnih večerih. Ni se umikala ljudem, pač pa množici, tudi v tem je bila zelo drugačna od Miłosza. Njene interpretacije lastnih pesmi so kljub letom in bolezni živahne, komunikativne, televizijski obiski na njenem domu v Krakovu pa kažejo, da je bila izjemno skromna in v bistvu tiha gospa.
Takšna, tiha, je tudi njena poezija, čista, ponotranjena lirika, vendar ne v tistem smislu, kot liriko običajno definira literarna teorija. Iz sebe, svojih doživetij in čustvovanj ni delala predmeta lastne poezije, ampak je bilo zanjo v ospredju to, kar določa človeško bivanje, opazovano iz različnih perspektiv; njene refleksije izhajajo iz pozicije občutljivega opazovalca.
Poleg Nobelove nagrade za literaturo je Szymborska zaradi poezije imela vsaj še dve življenjski prelomnici. Med vojno in kmalu po njej se je gibala v levičarskih krogih. »Njim dolgujem, da sem o ideologijah sploh začela razmišljati. Takrat se še ni vedelo, kakšne zločine so delali boljševiki, preprosto verjela sem, da je prihodnost Poljske mogoča le s Sovjetsko zvezo,« je pojasnjevala svoj korak.
Stalinu je ob smrti leta 1953 v posebni številki revije Życie Literackie (Literarno življenje), kjer je bila urednica poezije, posvetila pesem. Kmalu nato se je odmaknila od nekritičnega navdušenja o novem, »socialističnem človeku«. Nikoli kasneje se ni pridružila nobeni politični opciji. »To je za avtonomnost ustvarjalca preveč obremenjujoče. Lahko s kom simpatiziram, to je vse,« beremo o tem v spominih. Pozneje je imela z oblastmi težave, a je vseeno izdala še precej pesniških zbirk, skoraj brez večjega odmeva med bralci. Druga prelomnica je anekdotična. Leta 2007 jo je takratni minister za šolstvo črtal iz šolskega programa in beril, češ da je nerazumljiva. »Gospod minister ima poseben smisel za humor,« je bil njen komentar.
Pesnica distance
Zbirka Pogled z zrncem peska je po naključju izšla, ko se je razvedelo, da Nobelovo nagrado dobi Szymborska. V enem samem dnevu so jo sproti dotiskovali ter jo prodali dvajset tisoč izvodov, ponatisniti pa so jo morali še večkrat. Knjigo je izdala majhna krakovska založba Wydawnictwo a5, še pred Nobelovo nagrado pravzaprav njena ekskluzivna založnica, ki ji je ostala zvesta tudi potem.
Založbo vodi Ryszard Krynicki, eden najvidnejših sodobnih poljskih pesnikov, ki ga je slovensko bralstvo lahko bežno spoznalo le po nekaj pesmih v revialni objavi. On je tudi avtor besed, izrečenih v naslovu.
Zelo značilna je njena ljubezenska poezija. Pisala jo je tako rekoč do zadnjega. V antologiji Srečna ljubezen in druge pesmi (Miłość szczęśliwa a inne wiersze, 2007) so objavljene pesmi, ki so nastajale v razponu triinpetdesetih let. Srečna ljubezen.
Je to normalno, je to pomembno, koristno – / kaj le ima svet od dveh ljudi, / ki sveta ne vidita?
Da je Szymborska predvsem pesnica distance, je menda dejal tudi Miłosz. Vzporednice z njim se nenehno ponujajo. Oba sta bila meščana Krakova, oba sta živela in umrla v istem mestu, oba sta bila dobitnika Nobelove nagrade, oba sta določeno obdobje imela težave s poljskim prosovjetskim režimom; Miłosz je bil desetletja kot emigrant celo prepovedan, Szymborska je ostala v domovini, odrinjena iz javnosti. Pogosto sta se družila, pa vendarle sta si bila tako različna, osebnostno, v literaturi in javnem življenju. Značilno je tudi, da je Szymborska v oporoki določila, naj jo pokopljejo s civilnim obredom, kar je za katoliško Poljsko skoraj prehuda klofuta.