Tiskane izdaje
Ni običajno, da se ilustrator prelevi v romanopisca, vsaj ne na Slovenskem. Uveljavljena slovenska ilustratorka Jelka Godec Schmidt je pred kratkim objavila mladinski roman Potovalnik, s katerim lahko potujejo mladi, a tudi nekoliko starejši.
Nič čudnega torej, da je bilo prvo vprašanje avtorici, kako in kdaj se je lotila pisanja. »Vedno sem zelo rada pisala, doma imam v mapi veliko začetih zgodb, ampak nikoli nisem ničesar naredila do konca ...« Prav mapa, v kateri je počival Filip, ki se v starem muhastem dvigalu znajde v popolnoma drugem času in med čisto tujimi ljudmi, jo je dražila tako dolgo, da jo je odprla in se lotila pisanja. Nastajati je začela napeta pustolovščina.
Ko se zatakne dvigalo ...
Morda je res trajalo dolgo, pravi, a pisanje je sprejela kot nekakšen »hobi program«, ni se ji mudilo, to ni bila obveznost, kakor denimo ilustracije, za katere ima vedno roke za oddajo, ki jih mora spoštovati. Dar za pisanje pri njej ni nekaj novega, že v osnovni šoli je navduševala s spisi. Pa ne samo to. Bila je odlična učenka in je poleg šole počela še kup reči. Hodila je k likovnemu krožku v Pionirski dom, k ritmiki, pevskemu zboru in kasneje v glasbeno šolo, kjer se je učila flavto.
Nastopala je v radijskih igrah, s sošolko Taniso sta imeli svoj časopis, ki se je imenoval Razvedrilo. Iskrivega duha ji ni manjkalo, nič nenavadnega torej, da je napisala domišljijski roman, v katerem se ne samo glavnima junakoma Filipu in Lizi, ampak tudi pisani druščini tovarišev, ki jih srečujeta na potovanju, dogajajo nenavadne reči.
Pisati ga je začela pred vsaj petnajstimi leti. »Sama pri sebi si običajno izmišljam neke zgodbe,« je povedala. »Med hojo, dnevnimi opravili, čakanjem na takšna ali drugačna srečanja, preden zaspim ..., skoraj vedno se nekaj plete v mojih mislih, to je kot neka meditacija. Zgodbe ali domislice potem pozabim, ta o popotovanju dveh najstnikov po nenavadnih deželah pa se mi je ponavljala in je ostajala. Najtrdneje se je usidrala takrat, ko se je eno tisočletje premaknilo v drugo. Pomislila sem, kako bi bilo, če bi se dogodil lapsus, da bi se nekaj zataknilo ...«
No, res se je. Na srečo (ali žalost) samo v knjigi, ko se Filipu že na prvih straneh romana zatakne dvigalo in se znajde v preteklosti. Dvanajstletni deček po naključju pade v časovni eksperiment ostarelega profesorja Ulrika in njegove vnukinje Lize, zaradi česar zdrsne petdeset let nazaj, v čas, ko še niso poznali računalnikov, mobilnih telefonov in drugih, danes povsem običajnih reči.
Stran od Harryja Potterja!
V Lizi je avtorica upodobila kar samo sebe, le da je Liza, kot je povedala Jelka, veliko bolj jezikava in samozavestna. »Med pisanjem sem odpotovala v čas, ko sem hodila v peti razred. Tudi iz praktičnih razlogov, saj vem, kaj smo takrat imeli in česa ne. In potem se Liza čudi, ko vidi sodobne predmete (Filipove), ki so prišli v njen svet. Filip pa se čudi njenim predmetom – kvačkasti deki, lesenemu ravnilu ...«
Njeno delo še najbolj spominja na knjige Harry Potter, pri nas pa je tovrstne literature malo, še posebej tiste za najstnike. Sama je bila vedno knjižni molj in še posebej blizu ji je bila prav znanstvenofantastična literatura (»Julesa Verna sem znala skoraj na pamet!«). Prebrala je že prvih nekaj knjig o Harryju Potterju, ko pa je začela pisati Potovalnik, je kategorično prenehala brati, ker se je zbala, da bi ti romani vplivali na njeno delo. Zavestno se je torej odmaknila od tega, gledala ni niti filmov na to temo. »Predobro se poznam,« je povedala, »tudi sanje me hitro potegnejo in bi me lahko prijelo, da bi sledila nekim vzorcem.«
V Potterju je morda več čarovništva, čemur se je izogibala. »Tudi če me je kdaj zaskominalo, sem si rekla, ne posegaj v to! Osredotočila sem se na junake, ki sem jih poskušala prikazati čim bolj raznolike. Tudi zato, da bi skozi njihovo različnost pokazala na pestrost sveta. Čeprav so tako različni, so skupaj močni in premagujejo težave. Ah, ja, očitno sem sledila predstavitvi nekega idealističnega pogleda na svet.«
Norveški navdih
Knjigo je tudi sama ilustrirala, kar seveda ni bilo težko, saj riše pa že dolgo, verjetno še bolj zavzeto in predano, kot piše. Že njen znameniti škrat Zguba skupaj s kameleonom potuje povsod po svetu in obiskuje najbolj nenavadne kraje. »Verjetno razmišljam na nekakšen potovalni način. Se mi v glavi stalno vrti road movie.«
Ob tem je zavzdihnila, da v resni premalo potuje, zato si mora več izmisliti. Nerada namreč potuje sama in nikoli ni razmišljala o potovanju v daljne kraje, denimo Indijo ali Afganistan. Veliko časa pa je preživela z Matjažem (Matjaž Schmidt, op. p.) in otroki v Bohinju in na morju. »Rada pa pot na običajnih destinacijah popestrim – grem v Bohinj čez Jelovico ali z vlakom iz Bistrice do Mosta na Soči!«
V zadnjih letih se ji je močno prikupila Norveška, ki jo je nekajkrat obiskala in tam bivala z otroki in zdaj že z vnuki. Od tam tudi nenavadna imena krajev, ki jih najdemo na nekaterih zemljevidih v Potovalniku. Zimska pokrajina še posebej spominja na Norveško, na primer gorovje Ark, reka Arkirk, vas Nat, Fau, Ike ali Hus. Zanimiv in pripoveden je zemljevid Trinajstica, na katerem najdemo Vladarjevo goro, reki Vladka in Huda voda, naselje Vladimir, Vladarjevo planoto, zabaven pa Petnajstica, na katerem teče reka Leze-po-dolini, se dviguje gorovje Gor-in-dol in imajo velemesto Tu-pa-tam.
Strah v Bohinju
V knjigi kljub nevarnim dogodivščinam in strašljivim prehodom iz ene pokrajine v drugo ni nasilja. Med hujše pretepe, denimo, spada dejanje, ko Bru nekoga kresne po glavi. Jelka pove, da o nasilju in krvi ne more in ne zna pisati. A se ji je kljub pisanju o »negrozi« zgodilo, da se je neke noči hudo preplašila. »Pri zimski zgodbi pridejo otroci v zavetišče, kjer živi nasilen brezdomec. In ko sem to pisala, sem bila sama v Bohinju. Bilo me je nepopisno strah! Pod kljuko vrat sem podstavila stol, prižgala sem vse luči ... Kasneje so se otroci iz mojega strahu seveda norčevali.«
Risanja in slikanja ni opustila. Še vedno veliko sodeluje s Cicibanom in pripravlja knjižne ilustracije. Prav gotovo se bo prej ali slej še lotila pisanja. Ostaja ji namreč čas za drugačno razmišljanje, le še v glavi se ji morajo misli zaokrožiti in učvrstiti. Se že veseli novih čustvenih stanj, ki jih med pisanjem Potovalnika ni manjkalo. »Vsa čustvena stanja sem doživela. Tudi jezo. Pisanje sem doživljala kot film, ki sem ga režirala, včasih pa v njem tudi igrala ...«
