Kardinal Rode: Papež odstranil vse monarhične sledi

Drugačno papeževanje je ljudem všeč, v nekaterih krogih v Vatikanu pa se stopnjuje odpor proti njemu.

Objavljeno
18. julij 2013 18.46
Franc Rode na predstavitvi knjige o papežu Frančišku v Ljubljani, 18. julija 2013
Jožica Grgič, kultura
Jožica Grgič, kultura

Po dobrih sto dneh Frančiškovega papeževanja so pri založbi Družina izšle tri knjige o tem nenavadnem papežu, ki s svojim slogom spravlja v zagato utečeno vatikansko kolesje. Knjige je danes predstavil kardinal Franc Rode, papežev prijatelj.

Doba duhovne prenove

Da bo vodil Cerkev drugače, je nakazal že takoj ob izvolitvi 13. marca, ko se je prvič prikazal ljudem na Trgu sv. Petra v Rimu in jih nagovoril. Prišel je v belih oblačilih, in ne v rdeči moceti, obrobljeni s hermelinom, zavrnil je zlati križ in na sebi obdržal kovinskega ... Tudi izbira njegovega imena po ubožcu Frančišku je kazala na njegovo skromnost in predstavo o tem, kakšna bi morala biti Cerkev: uboga za uboge. V dobrih sto dneh se je pokazalo, da njegova preprostost in spontanost nista naučeni, niti sad medijske strategije, saj se ni preselil v apostolsko palačo, ampak enako kot med konklavom živi v Domu sv. Marte, skromnem hotelu za duhovnike, hodi med ljudi in jih nagovarja brez vnaprej pripravljenih govorov. Rodetu je povedal, zakaj. »V apostolski palači bi bil obdan s tremi, štirimi ljudmi, ki bi mi filtrirali informacije in tako bi bil čez mesec odvisen od njih.«

Ne podpisuje se z besedo papež, ampak zgolj Frančišek in ne bo počitnikoval v papeški poletni rezidenci Castel Gandolfo, temveč bo ostal v Rimu. Rode je povedal, da je Frančišek odstranil prav vse monarhične sledi, saj jih ne prenaša, in da je ta način papeževanja ljudem všeč, v nekaterih krogih v Vatikanu pa se stopnjuje odpor proti njemu. Rode se ni opredelil, ali je sam temu načinu naklonjen ali ne, zaradi Frančiškove ljudskosti pa je opozoril na nevarnost populizma. Dejal je, da papeža ni mogoče uvrstiti ne med konservativce ne med progresiste in da se je obojim zameril. Prepričan je, da bo spremenil kurijo, med drugim bo dal v njej večjo vlogo ženskam. Razvil bo dobre odnose z drugimi verstvi. »Z njim prihaja doba duhovne prenove v svetu,« je dejal Rode.

Papež in Slovenija

Takšnega papeža v svojih biografijah predstavljata oba avtorja. Prvi je eden najbolj priznanih italijanskih vatikanistov Andrea Tornielli, čigar knjiga ima naslov Frančišek: življenje, ideje, misli. Drugi avtor je vatikanist Thomas J. Craughwell, sodelavec več ameriških medijev in avtor številnih knjig, čigar knjiga ima naslov Frančišek: papež s konca sveta. Predgovor k drugi je napisal kardinal Rode.

Rode pravi, da Frančišek dobro pozna Slovence in Slovenijo. V Buenos Airesu, kjer je bil Jorge Mario Bergoglio pred izvolitvijo nadškof, so bili med njegovimi najožjimi sodelavci nekateri znameniti slovenski duhovniki, ki jih zelo ceni. Spoznal je tudi številne druge tam živeče Slovence, ki so na Bergoglia naredili vtis zaradi pridnosti in poštenosti. Eden njegovih pomožnih škofov je bil Vinko Bokalič, ki je slovenskega rodu. Bergoglio je med svojim potovanjem po Evropi leta 1970 obiskal tudi Slovenijo in bil teden dni gost pri lazaristih v Ljubljani. S Slovenci si je blizu tudi po sorodstvenih vezeh, saj je ena njegovih nečakinj v Argentini poročena s Slovencem in njuni otroci govorijo slovensko. Dan po izvolitvi je papež kardinalu Rodetu dejal: »Moli zame po slovensko.« Isto je ponovil tudi pozneje, ko je slovenskega kardinala sprejel v zasebni avdienci in sta se pogovarjala o izzivih, pred katerimi je Katoliška cerkev. Takrat je Frančišek Rodetu naročil, naj katoličanom v domovini izroči izraze njegove naklonjenosti in spoštovanja ter njegov blagoslov.

Obe knjigi poleg izčrpnega življenjepisa Bergoglia od otroštva do izvolitve popisujeta tudi zadnje dneve Ratzingerjevega pontifikata, konklave in razmere v Vatikanu.

Avtor tretje knjige z naslovom Odprt um, verujoče srce pa je sam Bergoglio in v njej so zbrani njegovi nagovori v Argentini. V knjigi se ne kaže kot klasični jezuit, je dejal Rode, njegove misli so bliže Frančišku Asiškemu, medtem ko je samo izrazoslovje »ignacijansko«, saj uporablja prispodobe in izraze iz vojaškega sveta (osvojiti trdnjavo, bojevati se proti sovražniku ...).