Kdo je Charles Bukowski: življenje, bolj resnično od fikcije

Tragično fatalističen, obseden s smrtjo in ravno zato tako živ.

Objavljeno
26. september 2012 13.20
Tina Lešničar, Delo.si
Tina Lešničar, Delo.si
Charles Bukowski, Henry Chinaski, Hank, Buk? Pijanec, boem, ženskar, hazarder ... ­ Vse to in še mnogo več se skriva­ pod površjem razbrazdanega razuzdanca, ki je v življenju, polnem kratkih zgodb, čakal, da pride smrt.

Mladi Charles, tedaj še Henry, tih (ker je njegov oče imel takega najraje) in zadržan deček, kar je do skrajnosti privedla še huda aknavost, je živel nezavidljivo otroštvo v losangeleški revni četrti, kamor se je pri treh letih s starši preselil iz rojstnega Andernacha v Nemčiji. Tiranskega očeta, ki je z doslednim tepežem izbijal iz njega sleherno nedoslednost, je mentalno prerasel že v drugem razredu osnovne šole, ko je ob pisanju šolskega spisa pred realnostjo prvič pobegnil v fikcijo. Udarci in maltretiranje vrstnikov, ker je bil čuden in malo nor, so ga zatolkli še bolj vase. Pri dvanajstih je v kleti sosedovega očeta odkril alkohol, ki mu je odtlej še dolgo služil. »S tem je življenje lepše, človek popoln in ni stvari, ki bi ga prizadela,« je ugotovil tedaj in to pozneje zapisal v romanu Špeh na kruhu (1982).

Nepresahljivi vodnjak navdiha

Pri 26 letih, pisalo se je leto 1946, se je nehal truditi prodirati med pisatelje in se raje v celoti posvetil pijančevanju. Ta fokus je strogo ohranjal naslednjih deset let, vmes pa sebe in priložnostne ženske vzdrževal s priložnostnim delom in minimalno plačo. Vendar »izgubljena leta« niso šla v nič, saj so mu prigode služile kot nepresahljiv vodnjak navdiha. Pisati je začel preprosto zato, »ker so drugi to opravljali hudičevo slabo«. Leta 1955 ga je skoraj pokončal čir na želodcu in to ga je navdalo z zanosom, da je začel pisati še poezijo. Prve zbirke so izšle šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Od tedaj je napisal šest romanov, dvanajst zbirk kratkih zgodb, 46 zbirk poezije (od tega jih je trinajst izšlo posthumno) in en scenarij (za film Barfly z Mickeyjem Rourkom in Faye Dunaway v glavnih vlogah).

Ves ta čas je še vedno pil. Pil je skoraj obredno, da bi se očistil, da bi pozabil preteklost, se zamotil v sedanjosti in zamudil prihodnost – a je kljub vsemu trudu dočakal 74 let in umrl zaradi levkemije. Z alkoholizmom je ohranjal neprekinjen tok misli, bil je njegov obrambni mehanizem ter hkrati njegova najšibkejša in najmočnejša točka. Težko bi rekli, da je alkohol zlorabljal. Prav premišljeno ga je znal uporabiti za prehajanje v (s)pozabo. In življenjske resnice, zdriznjene na elementarno eksistenco, so skozi grlo steklenice neustavljivo bruhale na papir. V prvi osebi, skozi direktne dialoge o grobih, žaljivih in brutalnih banalnostih. Z besedami nikoli ni razmetaval. Brez olepšav, kot da je vse skupaj najbolj samoumevno, je zgolj navrgel zaključke. Njegov slog je v poemah postal še bolj zgoščen, lapidaren, neposreden in odrezan.

Njegova izpovednost bolj cenjena v Evropi

Čeprav je močno vplival na ameriško sodobno literaturo in številne pisatelje in umetnike, so njegovo izpovednost za časa življenja bolj cenili v Evropi. Bržkone zaradi »izdajalskega« podajanja realnih slik o deželi izobilja in priložnosti. Zaradi dedisneyfikacije Amerike, kritike kapitalizma in sistema, ki ga je skušal skopiti njegove pesniškosti, ga ohraniti čistega in treznega, da bi še naprej delal v bednih službah in plačeval davke. Pa tudi kritike človeštva nasploh. Včasih se je izdajal za ljudomrzneža. »Naj vse umre in naj se vse začne znova,« je v enem od številnih intervjujev izjavil z globokim, umirjenim, skoraj naveličanim glasom z zategnjenimi samoglasniki.

Bil je odrezav in neposreden avtobiografski kronist, ki prehaja agregatna stanja med realnostjo in fikcijskimi podaljški svoje osebnosti tako suvereno, da ni bilo več mogoče ločiti med eno in drugo entiteto. Med stiliziranim alter egom, šovinističnim prascem, Henryjem Chinaskim, med nastopaškim boemskim pisateljem in underground poetom, ki na literarnih večerih s standupovsko dikcijo zabava občinstvo, ter med pravim, ciničnim, grenko-iskrenim Charlesom Bukowskim grobe zunanjosti, toda mehkega srca. Torej moškim, ki je osamljen, potreben pozornosti, nežnosti in ljubezni, ki izliva svojo žalost, bolečino in intimo iz svojega drobovja in duše, nesebično vsem na ogled. Tragično fatalističen, obseden s smrtjo, in ravno zato tako živ. Surov in hkrati strašljivo ranljiv – poslednji mačo, prvi emancipiran moški ali le subtilen poet, kakršnih danes ni več?