Kjer je oblast, tam je odpor!

Trideseta obletnica smrti znamenitega francoskega filozofa Michela Foucaulta.

Objavljeno
09. julij 2014 15.44
Eva D. Bahovec
Eva D. Bahovec

Michel Foucault je danes, trideset let po smrti, bolj aktualen kot kdaj prej. Najnovejše razprave v Franciji kažejo, da je postal domala prav takšen vpeljevalec diskurzivnih praks, kot sta bila zanj Freud in Marx. To niso avtorji, o katerih bi razsojali, kaj je živo in kaj mrtvo, kaj je aktualno in kaj zastarelo v njihovih delih. K »vpeljevalcem« se vračamo, in vsaka nova vrnitev je tudi že nova postavitev vprašanja: Kaj pomeni orientirati se v mišljenju?

Paul-Michel Foucault se je rodil 15. oktobra 1926 v Poitiersu v Franciji, obiskoval gimnazijo Henrija IV. v Poitiersu in Parizu ter študiral filozofijo na elitni Ecole normale supérieure v Parizu. Po diplomi iz filozofije leta 1951 je opravil diplomo iz psihopatologije in dobil mesto v bolnišnici svete Ane v Parizu.

Kot profesor je poučeval v raznih mestih v Franciji in pozneje na univerzi v Uppsali na Švedskem; postal je francoski kulturni ataše v Varšavi in pozneje v Hamburgu; poučeval je psihologijo na Univerzi v Clérmont-Ferrandu. Leta 1970 je bil izvoljen za profesorja na nemara najelitnejši univerzitetni instituciji, Collège de France, kjer je poučeval svojo »zgodovino sistemov mišljenja« do prezgodnje smrti 25. junija 1984 v Parizu.

Foucault, učenec epistemologa in zgodovinarja znanosti Georgesa Canguilhema, je s svojim delom zaslovel leta 1961, ko je izšla njegova slavna Zgodovina norosti v klasični dobi. V njej je pokazal, kako je norost nekaj zgodovinsko nastalega in tesno povezanega z Descartesom in njegovo filozofsko utemeljitvijo mišljenja.

Dve leti pozneje je izšla druga knjiga, Rojstvo klinike, osredotočena na medicinski pogled in red medicinskega diskurza, tri leta pozneje pa je svoja zgodovinsko-epistemološka ali »arheološka« raziskovanja razširil v analizo klasične episteme.

V tej tretji knjigi, Besede in reči, je povezal pojme življenja, jezika in dela oziroma biologijo, lingvistiko in ekonomijo natančno opredeljenega in jasno zamejenega zgodovinskega obdobja v nekakšen »sistem mišljenja« tistega časa.

Tri leta pozneje, leta 1969, je naposled izšla Foucaultova vélika teoretska sinteza: Arheologija vednosti. Foucault je »norost«, »kliniko« in »klasično episteme« zdaj povezal prek skupnih enot, ki jih je v tem obdobju raziskoval kot »izjave« in »izjavljalne funkcije« v »izjavnem polju« ter jih razbiral v vsem, kar je opredelil kot »arhiv« in analiziral kot »red diskurza« – s pomočjo spet natančno določenih in zamejenih pravil.

Canguilhemova zgodovina znanosti je tako postala najprej Foucaultova »arheologija« posebne vrste, da bi se naposled prelevila v Nietzschejevo genealogijo: sivo, brezciljno, minuciozno in usmerjeno v telo. Natančneje: v telesno ceno zgodovinskih dogodkov.

Foucaultova oblast

Naslednje obdobje Foucaultovega »življenja in dela« – življenja, v katerem se je pridružil bojem zapornikov, in dela, v katerem je svoje boje prignal do pojma, kulminira v verjetno največji knjigi, po kateri bo ostal zapisan v zgodovino naše civilizacije.

To je Nadzorovanje in kaznovanje. Rojstvo zapora iz leta 1975, ki je neposredno povezana z ustanovitvijo posebne Skupine za informiranje o zaporih; v njej se je Foucault angažiral skupaj s svojim življenjskim sopotnikom in militantnim političnim borcem Danielom Defertom, s filozofskim prijateljem Gillesom Deleuzom in mnogimi drugimi.

To je zelo intenzivno obdobje Foucaultovega osebnega in političnega angažmaja, v katerem se je iz ozadja njegovih konceptualnih spopadov porodil koncept, povezan z besedo, ki bo poslej nosila njegovo ime: oblast. Natančneje: Foucaultova oblast. Filozofski koncepti so vedno zaznamovani s singularnostjo osebnega imena tistega, ki jih je ustvaril: Descartesov cogito, Kantov pogoj in zdaj, trideset let po smrti: Foucaultova oblast.

Kaj je oblast? To vprašanje je past, ker namiguje na nekega nosilca, substanco ali bistvo, Foucaultova oblast pa je ravno brez vsega tega, in to sodi k njeni najožji definiciji. Oblast je infinitezimalna in razpredena naokoli, na nič pripeta in ničemur namenjena.

Kot taka oblast ni samo fizična, ampak je »mikrofizična«, njen model pa je panoptik: okrogla zgradba, v kateri je na sredini stolp, ki »vse vidi«, okoli pa so v krogu razporejene zaporniške celice, ki so medsebojno strogo ločene in hkrati odprte proti osrednjemu stolpu, tako da si v njih »nenehno viden«.

To je Foucaultova oblast: Kolumbovo jajce v redu politike! Toda glavna formula te oblasti ni ne »Oblast je povsod« (kot je Althusserjeva ideologija večna) ne »Oblast ne obstaja« (kar polemično izpostavi sam Foucault). Njegova glavna orientacija v mišljenju – in s tem povezanimi življenjskimi boji – izhaja iz zanj specifičnega militantnega in aktivacijskega slogana: Kjer je oblast, tam je odpor! Oblast ni omejujoča in negativna, ampak je produktivna. Producira sebe in svoje nasprotje: odpor.

Foucault proti samemu sebi

Že leto po Nadzorovanju in kaznovanju izide prva knjiga Foucaultovega novega bojnega polja in novih problematizacij: raziskovanje tistega, kar v neki dobi »predstavlja problem«. To je prva knjiga zgodovine seksualnosti z naslovom Volja do vednosti, ki pomeni nadaljevanje in hkrati prelom s prejšnjim delom. Pravzaprav je vsaka naslednja Foucaultova knjiga problematizacija prejšnje.

Foucault proti samemu sebi: tako se glasi tudi naslov novega dokumentarca Françoisa Caillata o Foucaultu, ki je v Franciji ugledal luč sveta prav v času, ko obhajamo obletnico njegove smrti in si prizadevamo biti pravični do Foucaulta – bolj kot kdaj prej!

Foucault proti samemu sebi – in proti vsem drugim! Natančneje: proti definiranju drugih kot drugih in proti izključevanju v druge prostore in heterotopije: od »velikega zapiranja« norih v norišnice 17. stoletja vse do razvpitega rojstva zapora v 18. stoletju, ki prinaša nov dispozitiv oblasti, proizvaja »krotka telesa« in spodbudi »genezo moderne duše« – in vsega tistega, kar bodo poslej tako vneto raziskovale novonastale znanosti o človeku kot domnevno »čisto znanost« – domnevno onstran vsakršne oblasti.

Ravno nasprotno: duša je učinek pravnih, sodnih, kaznovalnih, pedagoških, psiholoških in drugih praks. Duša je zgodovinski produkt. Znanosti o človeku so učinek novih praks govora o »duši«, ki izraščajo iz materialnih praks institucij moderne dobe: zaporov, azilov, klinik, šol, delavnic in tovarn.

Kot poudari Foucault, pa se osnovni mehanizem njihovega delovanja »razširja po celotnem družbenem telesu«. Vsakdo postane svoj lastni nadzornik, pod nenehnim udarom anonimnega in predpostavljenega pogleda, ki emanira iz polja drugega.

Naj nas pustijo pri miru

Pri nas so se včasih pritoževali, da spregledujemo Foucaultovo homoseksualnost. Toda kot pravi sam Foucault: Naj nas pustijo pri miru, ko pišemo! Naj nas ne zapirajo v kategorije policijske države: ime in priimek, spol – in spolna orientacija?

Foucaultova zgodovina seksualnosti se posveča raziskovanju novih oblik oblasti, ki so povezane z novo »skrbjo« za življenje, zdaj za »makrotelo« celotne populacije: za njeno higieno, bolezni, stanovanjske razmere, obrambo pred epidemijami itn. Foucault je vse to poimenoval biopolitika, kar je danes kot beseda in kot pojem že prešlo v splošno rabo.

Foucaultova »zgodovina seksualnosti« raziskuje oblast, ki nič ne prepoveduje in nič ne izključuje, ampak zapoveduje, da je treba povedati vso resnico o sebi – v skrajni konsekvenci vso resnico o svoji seksualnosti. To je pastoralna oblast, njen glavni mehanizem pa ni več izključevanje in utišanje (npr. norosti, ki molči), ampak govorjenje, izpostavljanje in »coming-out«. Obligacija, da je treba vse povedati, vse priznati in vse izpovedati.

Toda tudi tu lahko »gladiator« Foucault, kot ga je domiselno označil zgodovinar Paul Veyne, naposled sledi lastni formuli o oblasti in – odporu: Kjer je oblast, tam je odpor. Odpor, ki je pogoj za ustvarjanje novih možnosti za življenje. V letu njegove smrti izideta druga in tretja knjiga o zgodovini seksualnosti, v katerih Foucault išče nove možnosti v antični filozofiji: Skrb zase in Rabe ugodij.

Prav ta filozofska dediščina ga bo naposled, pred koncem življenja, spet povezala z Deleuzom, s katerim sta se medtem razšla (potem ko sta skupaj skrbela za francoskega Nietzscheja in se skupaj borila za pravice zapornikov). Foucault je svojčas zapisal: Morda bo to stoletje nekoč veljalo za deleuzovsko.

Trideset let po Foucaultovi smrt pa lahko dodamo: dvajseto stoletje je bilo deleuzovsko in foucaultovsko stoletje! V ekonomiji in nasploh je bilo to res stoletje ameriške hegemonije. Na Kampfplatz, ki ga začrtujeta Foucaultovi vprašanji Kaj je razsvetljenstvo? in Kaj je moderna filozofija?, pa je to stoletje nietzschejanske levice v najboljšem pomenu besede. Danes bolj kot kdaj prej!