Tiskane izdaje
O knjigi The Bosnia List (Bosanski seznam) doslej neznanega avtorja, 33-letnega Kenana Trebinčevića, ki je konec februarja izšla v ZDA pri ugledni založbi Penguin, so se razpisali številni veliki ameriški mediji in nekateri britanski. Kritike so zelo dobre.
Oprah Winfrey jo je v svojem Book Clubu razglasila za knjigo tedna, kar je zanjo najboljša reklama, da pride do bralcev.
Kenan Trebinčević se je rodil v Brčkem leta 1980 v družini bosanskih muslimanov, ki jo je leta 1993 pregnala vojna. V ZDA se je izšolal za fizioterapevta, dobil ameriško državljanstvo in se naselili v Astorii v Queensu, kjer živi še deset tisoč ljudi z območja nekdanje Jugoslavije. Objavljal je v New York Times Magazinu, Wall Street Journalu, International Herald Tribunu ...
Za temi suhimi stavki, objavljenimi na Trebinčevićevi uradni spletni strani, je veliko bolj vznemirljivo življenje, ki ga je avtor opisal v prvencu The Bosnia List. Pripoved se začne z idiličnim otroštvom v Brčkem, ki ga je prekinil začetek vojne leta 1992, ko je bil avtor na pragu najstniških let. Zgodba o nastanku knjige pa se začne pred dvema letoma, ko je spoznal novinarko Susan Shapiro, ki je spremenila njegovo življenje in je podpisana kot soavtorica knjige.
Pisanje kot terapija
Trebinčević je delal kot fizioterapevt v kliniki v boemski četrti New Yorka, Greenwich Villageu, ko je k njemu prišla Susan Shapiro na rehabilitacijo zaradi poškodb. Pripovedoval ji je o svojem življenju bosanskega begunca, ki je bil prisiljen zapustiti dom kot dvanajstletni deček. Svetovala mu je, naj piše spomine, da bo zmanjšal svojo travmo.
Susan Shapiro, ki je poučevala novinarstvo na Univerzi New York, mu je dejala, da že pri prvi uri od študentov zahteva, naj napišejo esej o lastni potlačeni življenjski izkušnji, ki jih je najbolj ponižala.
Kot dnevnik Ane Frank
Trebinčević, ki so ga v minulih dneh intervjuvali številni mediji, je povedal, da se je ob tem nasmehnil in rekel Susan: »Ah, vi Američani, ne vem, zakaj bi nekdo, ki je doživel ponižanje, o tem sploh pripovedoval.« »Pisanje ti bo olajšalo bolečino,« mu je prigovarjala Susan in Trebinčević je na hitro, na vsega treh straneh, napisal prvi esej o svojih vojnih spominih iz Brčkega. Ta zgodba je Susan spomnila na Dnevnik Ane Frank, le da je pripovedovala o »muslimanskem dečku v srcu Evrope, in to pol stoletja po holokavstu nad evropskimi Židi«.
Esej je bil objavljen v New York Times Magazinu. Hitro se je oglasil književni agent založniške hiše, ki je Kenana Trebinčevića in Susan Shapiro prepričal, da je treba pripoved razširiti v knjigo. Američani radi prebirajo spomine. Vmes so Trebinčevićeve krajše literarne zapise objavili tudi drugi časopisi.
Vse se je spremenilo
Kenan je bil pri enajstih letih še srečen deček, ki je treniral karate, nenadoma pa se je vse spremenilo. »Človek, bil je moj drugi heroj, takoj za očetom, moj trener karateja Pero, tamkajšnji Srb, ki je pogosto prihajal v naš dom, se je pojavil s kalašnikovko v roki in rekel, da imamo Trebinčevići na voljo eno uro, da pripravimo kovčke in zapustimo stanovanje, če ne želimo biti ubiti. Naš edini 'zločin' je bil, da smo bili bosanski muslimani,« je povedal Trebinčević.
V knjigi je opisal vojne nezgode, vključno z zaprtjem očeta in starejšega brata v zloglasno koncentracijsko taborišče Luka v Brčkem ter zatem večmesečnim skrivanjem, znova v njihovem stanovanju. Od tam je Kenan hodil po življenjske potrebščine pod lažnim imenom Igor. To je počel tudi takrat, ko ga je njegov drugi učitelj, Milutin, prepoznal na cesti, ko je nesel kruh družini, in mu poskušal izstreliti naboj v glavo.
»Zagrabil me je za lase, ampak po naključju se je puška zaskočila. Hitro sem se mu iztrgal, pobral kruh, ki je padel iz moje torbe, ter stekel domov. Seveda o tem ne materi ne komu drugemu nisem rekel niti besede, saj mi ne bi več dovolili na cesto. Oče in brat nista smela iz stanovanja, nekdo pa je moral domov prinašati kruh. To sem počel še naprej, le bolj previdno, tako da sem se, kolikor je bilo mogoče, izogibal tovrstnim srečanjem,« je pripovedoval Kenan Trebinčević.
Obisk v domovini
Ta zgodba je dobila književno in literarno zaokrožitev šele veliko pozneje, ko sta iz ameriškega begunstva Kenan in njegov brat ustregla želji 72-letnega očeta in so za kratek čas odpotovali v Bosno. Oče je po kapi morda slutil skorajšnjo smrt in je hotel videti svoj rojstni kraj.
»S starejšim bratom nisva mogla zavrniti očetove želje. Sam sem se medtem pretvarjal, da to počneva zato, da bi ustregla njemu. V resnici sem kot tridesetletnik dojel, da se moram soočiti s preteklostjo. Želel sem si k sorodnikom, ki jih nisem videl že dve desetletji. Takoj ko sem se odločil obiskati domovino, sem začutil maščevalnost, razmišljal sem, kaj bi naredil vsakomur od tistih, ki so nas izdali.« Ko se je pripravljal na pot, je začel sestavljati svoj »bosanski seznam« tistega, kar mora storiti in katere ljudi mora obiskati. Na seznamu so bili pokopališča, spomeniki in kraji z odtisi njegove preteklosti. »Povsod sem iskal svoje otroške stopinje,« je dejal.
Na »bosanskem seznamu« je bil tudi obisk Perovega groba, da bi »se prepričal, da je zares mrtev«. Hotel se je srečati tudi s sosedo Petro, o kateri je vedel, da je ukradla pohištvo njegove matere. Hotel je obiskati tudi tisto, kar je ostalo od koncentracijskega taborišča Luka.
Moralna dolžnost
V domovini je Kenan našel nekaj močnejšega in bolj šokantnega od maščevanja. Ko je dojel, da s svojimi čuti ni nikoli zaznal, kako je njegova družina preživela, je začutil, da mora o tem pisati. Udeležil se je seminarja o pisanju knjig pri Susan Shapiro. Dejal je, da se je zelo poglobil v zgodbo preživetja svoje družine in da je čez čas lahko sanjal nekatere prizore svoje knjige. Takrat je to nehala biti njegova osebna stvar, temveč je čutil moralno dolžnost, da pove resnico.
Trebinčević je povedal, da je hotel napisati zgodbo iz perspektive dvanajstletnega bosanskega dečka, muslimana, žrtve genocida, in iz perspektive tridesetletnega ameriškega državljana. »Nikoli si ne bi mislil, da bi naši sosedje, bosanski pravoslavci, Srbi, ti naši družinski prijatelji, lahko trpali sonarodnjake v koncentracijska taborišča, jih ubijali in posiljevali – le zato, ker so muslimani. Zdaj razumem, da vojne potegnejo iz ljudi najboljše in najslabše.«
Na vprašanje, kakšni so njegovi občutki danes in ali še razmišlja o maščevanju, je odgovoril: »Mislim, da je v vseh nas, Bošnjakih, ostalo nekaj, česar ni mogoče popraviti. Dojel pa sem, da je ta knjiga najboljši način, na katerega se lahko maščujem za trpljenje naroda in svoje družine. Preprosto nisem hotel ostati žrtev.«
Krivični daytonski sporazum
Trebinčević meni, da sprava v nekdanji Jugoslaviji »ne bo možna, dokler bodo nekateri politiki kolektivno krivdo enako delili na vse strani«. Kritičen je tudi do daytonskega sporazuma, s katerim se je leta 1995 po treh letih in pol končala vojna v Bosni. Dayton je bil umazano delo za Bošnjake, je povedal. »Ravno ko se je konflikt prevesil v našo korist, so zavezniki Nata, ki jih je vodil Richard Holbrooke, zagrozili vojski BiH z bombardiranjem iz zraka, če ne bo ustavila svojega napredovanja.«
Kot ameriškemu državljanu mu je žal, da se je tedanja administracija v Washingtonu z nepravičnim mirovnim sporazumom v BiH dovolila ujeti v kontradikcijo lastnih vrednot. »Spopadli so se z lastno politiko glede demokracije in človekovih pravic. Srbe so nagradili za genocid in jim dovolili obdržati okupirana območja. Clinton je priznal to neenakost v knjigi The Clinton Tapes (Clintonovi trakovi), v kateri je objavil, kako so med pogajanji v Daytonu zavezniki Nata ocenili, da bi bila »neodvisna Bosna nenaravna« kot edina muslimanska država v Evropi.
Trebinčević je razočaran tudi zaradi napak ZN. Daytonski sporazum bi bilo treba po njegovem mnenju spremeniti, morali bi ukiniti obe entiteti in distrikt Brčko. »Lažni mirovni sporazum je samo ovekovečil pohlep, korupcijo, strah in etnični šovinizem,« je dejal Trebinčević, ki želi povedati Američanom, da v BiH ni šlo za državljansko vojno, ampak za genocid in napad na suvereno državo BiH, skreiran v Beogradu.
