Tiskane izdaje
Morrisonova je znana po tem, da je v prejšnjih romanih pripovedovala o institucionalnem in siceršnjem rasizmu, ki je doletel afroameriške junakinje, tokrat pa je v ospredje postavila moški lik. Charles Money, ki se zaradi umirajoče sestre vrača v domače mesto, se mora na poti ves čas dokazovati. »Njegova moškost je stalno ogrožena, stalno pod vprašajem,« je dejala pisateljica v enem izmed televizijskih intervjujev.
Frankovo potovanje skozi zamrznjeno pokrajino, ki je večinoma opisana v črno-belih odtenkih, po eni strani skuša integrirati čustveno ranjenega junaka, po drugi pa s subtilno in izjemno ekonomično odbrano stavčno teksturo komentira družbeno dogajanje sredi petdesetih.
»Ljudje o povojnem času govorijo kot o nekakšni zlati dobi; tedaj da je bilo na voljo dovolj denarja in služb, pozabili pa smo na antikomunistično nasilje, policijske akcije. To je bilo izjemno nasilno obdobje, sploh kar zadeva obravnavo Afroameričanov,« je dejala pisateljica v omenjenem intervjuju.
Frankova travma, ki se kot koprena vleče čez roman in je globoko ponotranjena, ne izhaja zgolj iz vojne in širšega družbenega zaledja, temveč korenini v obdobju med obema vojnama, ko so ga kot štiriletnega dečka skupaj z družino izgnali iz Teksasa; pisateljica tako prenese del krivde tudi na znotrajrasna razmerja, ki so sicer v poetičnem jeziku opisana kot izjemno brutalna.
Morrisonova je na neodgovorljivo vprašanje, ki si ga menda zastavi ob vsaki knjigi (tokrat je to bilo vprašanje, kako je bil videti čas pred porajanjem civilnodružbenih gibanj v Ameriki, gibanj proti vietnamski vojni v šestdesetih in sedemdesetih prejšnjega stoletja), odgovorila posredno: podobno kot lastovke, ki »s sabo prinesejo rahel vetrič in vonj po žajblju«, se tudi Frank in njegova sestra Cee zaradi spleta okoliščin vrneta v rodno mesto, od katerega sta ves čas bežala. Za Franka pomeni vrnitev sprejetje vloge odraslega moškega, Cee pa Frankov odmik prinese sprejemanje lastne pohabljenosti.
Pisateljica se je v romanu Domov odrekla magičnorealističnim prizorom, značilnim za njene prejšnje romane, in jih nadomestila z izjemno lepimi opisi narave. Frank ob vrnitvi domov na primer opazi modrino neba in temno zeleno barvo dreves. Tako pisateljica sugerira pomiritev in kljub tragičnemu tonu v roman vtke določeno upanje.
