Knjiga tedna: Jezusovo otroštvo

John Maxwell Coetzee. Mladinska knjiga, 2014, prevod Tina Vrščaj.

Objavljeno
07. julij 2014 18.59
Zdenko Matoz, kultura
Zdenko Matoz, kultura
Dela južnoafriškega pisatelja Johna Maxwella Coetzeeja so v slovenščino že veliko prevajali. Pred kratkim je pri Mladinski knjigi v prevodu Tine Vrščaj izšlo Jezusovo otroštvo, ki ga je Coetzee izdal lani.

Mojstrsko pisanje, za katero so značilni zavajanje bralcev, enigmatski prijemi in precejšnja nejasnost, mu je prineslo Nobelovo­ nagrado za literaturo leta 2003 ter dve literarni nagradi booker. Prvo je dobil leta 1983 za roman ­Življenje in časi Michaela K. (Celjska Mohorjeva družba, 2004), drugo pa leta 1999 za roman Sramota (Didakta, 2004). Verjetno je bil pri nas najbolje sprejet njegov napeti roman V pričakovanju barbarov (Cankarjeva založba, 2005), ki je tega pisatelja še bolj približal našim bralcem in bralkam.

Ta roman ima kar nekaj sorodnosti z njegovim novim romanom Jezusovo otroštvo, ki prinaša zgodbo moškega srednjih let in petletnega fanta, ki postane njegov varovanec, v tuji, špansko govoreči deželi. Otrok je na ladji izgubil pismo, v katerem je zapisano, kako mu je ime in kdo je njegova mati. V novi deželi naj bi začela novo življenje, tako kot vsi, ki so že tam. Ko pristaneta v novi deželi, ostaneta brez lastne zgodovine in spominov.

Dobita novi (judovski?, svetopisemski?) imeni, moški Simon in fant David, čeprav je nova dežela špansko govoreča in se vsi bolj ali manj uspešno učijo novega jezika. Moški si je zadal nalogo, da fantu najde mater, in to pravo mater Inés. To stori, vendar nihče ni popolnoma prepričan, ali je res njegova mati.

V novi deželi družba precej spominja na socialno utopijo, kot smo jih živeli in kot jih nekje še živijo. To je družba, v kateri so (skoraj) vsi dobrohotni, prijazni, ustrežljivi, v kateri je vse natančno organizirano in deluje po jasnih birokratskih pravilih. Je pa res, da se življenja ne da vedno uokviriti v birokratsko predvidljivost. V tej idiličnosti, dobrohotnosti in prijaznosti se seveda pojavijo sence, kajti ravno take ureditve so lahko precej nasilne in sovražne do posameznika, ki izstopa.

Osrednja tema romana je ravno to izstopanje, saj tako moški kot fant izstopata, prvi, ker bi se rad spominjal preteklosti, drugi pa, ker se ne (z)more pokoriti šolskemu sistemu, ki je narejen za povprečneže in take povprečneže tudi proizvaja.

Koliko je tu svetopisemske tematike in primerjave s sveto družino, si lahko, če sploh, iz romana dešifrira vsak sam. Vsekakor je rdeča nit vprašanje svobode in svobodne interpretacije vsega, z umetnostjo in religijo vred. Tu se pojavi tudi otroška, bogato ilustrirana knjižica o dogodivščinah ponosnega viteza Don Kihota, ki živi v vzporednem, od nas nekoliko zamaknjenem svetu ter nekoliko lebdi, in njegovega zvestega sopotnika Sanča Panse, ki je realist in krepko prizemljen.

Prvi evropski moderni roman je tukaj kot oporna in orientacijska točka. Motivov, ki so bolj ali manj poudarjeni, je kar nekaj. Temeljni je - začeti znova, in to je John Maxwell Coetzee tudi sam v življenju nekajkrat okusil, saj je nekaj časa živel v Južni Afriki, nato tudi v Veliki Britaniji in Ameriki, leta 2002 pa je poiskal novo življenje v Avstraliji.

Mojster zagonetnosti uživa v prehajanju med prvo in tretjo osebo, kar je njegova posebnost in včasih bralca zmede ali namerno zavede.