Knjiga tedna: Panter v kleti

Gre za kriminalko in zgodbo o menjavi identitet, o pretentanju sovraga in uporabni zvijačnosti nasploh.

pon, 28.07.2014, 18:00
Amos Oz. Mladinska knjiga, Ljubljana 2014.

Fantje v času tik pred puberteto, malo zraven že sanjarijo o puncah, se igrajo času in kraju, torej povojni Palestini in časom nastajanja Izraela primerno. Kukajo in oprezajo za bolj razvitimi sosedami, še bolj se urijo v raznih veščinah, ki bi jim pomagale pregnati Angleže in ubraniti novo državo pred Arabci in ostalimi hudobci.

Vedno do zdaj nam je to uspelo, nekje vmes pokomentira že iz izmodrene in današnje (roman je izšel 1995. leta) pozicije pripovedovalec in tudi sami se ob tem spomnimo teleportiranih podob teh uspehov. In nadaljevanj.

Izredno stanje, primerno rojstvu nečesa tako velikega, kot je nova država, policijska ura in občasno nočno streljanje, bolj kot znak prisotnosti, hišne racije in pripovedovalčev dom, ki je menda skoraj ilegalna ambulanta za ranjene demonstrante in gverilce, si misli sam, ob tem oče iz angleških verzov iz knjig sestavlja gesla, ki naj Angleže prepričajo, naj grejo domov – vse to zahteva artikulacijo in primerjave.

Skupina z blago patetičnim imenom SAS (Svoboda ali smrt), katere možgan je Profči, pripovedovalec in pravzaprav pisatelj v mladih letih, najde reference v filmu Panter v kleti, očitno gre za kriminalko in zgodbo o menjavi identitet, o pretentanju sovraga in uporabni zvijačnosti nasploh.

Ob tem svetlem vzoru ni čudno, da se ima tudi sam za agenta in vogelni kamen podmladka judovske gverile in se letom primerno poda na obveščevalno misijo; s sovražnim policistom, ki ga vzljubi zaradi njegove štoravosti, nevojaškosti in patetične biblijske hebrejščine, se medsebojno učita jezike. Profči zraven seveda zvijačno špijonira: kdo se ga naliva in kdo ima probleme z ljubico, kdo koga v vojaški postojanki ne mara in kako je ime enoti, sami za operativo nadpomembni podatki.

Ker vzame krinko zelo zares, ob učenju v beznici pije limonado, zato ga njegova skupina na sojenju ekskomunicira, potem pa sanjari – nasploh veliko sanjari, zato tudi recimo te primerjave s panterjem – o maščevanju, malo pa tudi o tem, da bi kar sam dokončal Angleže, Arabce in bi se mu morali prijatelji opravičiti, da o njihovi nadaljnji podrejenosti in večni hvaležnosti zaradi zaslug za domovino ne dvomimo.

Oz svojo zgodbo o partizanščini in delovanju ilegale v zasedenem mestu, tematsko tako podobno sorodnim domačim iz obdobja militantnega mladinskega realizma o skrivnostnih bratovščinah in pogumu kurirčkov in bombašev, uspešno nadgradi. Z ženskim pogledom; če se vse začne s pogledom na dvajsetletno spolno emancipirano punco iz soseščine, je lekcija, ki jo dobi od nje, deziluzija, drugo mnenje.

Ki ga očitno razume šele kasneje; namesto ideologije ljubezen in neposrednost, kar deluje bolj rušilno od vseh bomb in proglasov. Profči in pobje si namislijo svojo heroično vlogo, tudi ljubavne lege razumejo povsem vojaško, punca pa ne, zanjo je cionizem samo kulisa, pred katero se dogajajo zgodbe njenega osvobojenega telesa in sproščenega uma.

Oz s spominsko knjigo vrne odraščanju avro, do zaslepljenosti mularije je spravljiv, prikazuje pa intelektualno okolje, v katerem mu ob očetu, ki ves čas tiči v knjigah, in materi, ki se ji časi vračajo kot voda v rečnih okljukih, ni preostalo dosti – ali nič drugega kot pisateljevanje. ­Uspešno, nedvomno.

Prijavi sovražni govor