Tiskane izdaje
Ko se je Christopher Isherwood leta 1929 preselil v Berlin, je bila homoseksualnost kazniva. Kazniva je bila tudi v Berlinu, vendar so jo menda tolerirali.
Toda Christopher Isherwood ni odšel v tedanjo umetniško-dekadentno prestolnico zato, da bi seksualno eksperimentiral, kot pravi pisec odlične spremne besede h knjigi Marcel Štefančič, temveč da bi postal pisatelj.
»Zakaj si prišel v Berlin?« vpraša Christopherja judovski poslovnež Bernhard Landauer. »Da bi se naučil nemško,« mu odgovori ta, čeprav oba vesta, da Christopherja zanimajo nacistični izgredi oziroma komunistična revolucija, ki se riše na obzorju.
Christopher, torej sam pisatelj, ki postane gravitacijska točka knjige in celo obdrži lastno ime, od prve svetovne vojne izmučeno, izstradano Nemčijo, kot tudi njeno možnost prihodnosti, opazuje kot z očesom filmske kamere.
Njegova filmska tehnika je realistična, mestoma se opira na angleško literarno tradicijo (čeprav čuti antipatijo do herojskih pripovedi, klasikov, med njimi posebej Shakespeara), veliko manj pa ga zanima simbolistično metaforiziranje.
Isherwood riše portrete svojih učencev, žensk in moških, ki jih srečuje v berlinskem podzemlju, s klinično natančnostjo; pri tem ne moralizira, temveč ustvarja kadre: Sally, ki se ljubi s šestnajstletnim dečkom, ali pa Sally, ki z rumeno baretko poseda v parku, deluje bolj literarni kot filmski lik.
S hedonizmom, evforičnostjo, urbanostjo, neodvisnostjo, potrebo po nastopanju bi lahko bila današnja Carrie iz serije Seks v mestu; in Isherwood je njen gejevski spremljevalec, ki jo razume bolje, kot jo bo kadarkoli razumel katerikoli moški.
Zaradi svoje tujosti v nemškem okolju (Štefančič bi dejal čistosti) nam je Isherwood zmožen pokazati stanje herojske polgolote nemških nacistov kot tudi komunistov na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja. Hkrati nam kaže vsemogočnost kmetov in mesarjev, ki v času pred vojno ščipljejo dobro vzgojena dekleta in ženske v lica in se pri tem seksualno vzburijo.
Verjetno je eden vrhuncev knjige Slovo od Berlina, ki ni ne roman ne zbirka zgodb, temveč forma, ki jo je Georg Lukács v Teoriji romana sicer previdel, ni pa je znal poimenovati (Isherwood v uvodu omenja, da gre za šest besedil, grobo povezanih pripovedi oziroma obstoječih fragmentov obsežnega epizodičnega romana), prizor, v katerem Bernhard Landauer Christopherju prizna, da kot barbar potrebuje za preživetje togost uniforme.
Slovo od Berlina, ki velja za najbolj isherwoodski tekst (kasneje je napisal še tri avtobiografije: Lions and Shadows, 1938; Kathleen and Frank, 1971 in Christopher and His Kind, 1976), je z nekaj stranpotmi doživel tudi filmsko ekranizacijo (film Kabaret, 1972), kar seveda ne preseneča: po načinu menjanja kadrov, kako subtilno projicira proletarske, vsakdanje like na filmsko platno, in tudi po tem, kako je ves čas usmerjen v prihodnost, bi ga lahko imeli za angleškega Kafko.
Le da je Christopher Isherwood veliko manj ljudomrzen; svoje junakinje, na primer, opisuje s posebno milino, prizanesljivostjo, ljubeznijo.
