Tiskane izdaje
Pepel v vetru Kathleen E. Woodiwiss je še vedno najbolj izposojana knjiga v knjižnicah, podobno velja za Petdeset odtenkov sive E. L. James. Kako se splošne knjižnice pri nas odzivajo na povpraševanje in kakšno vlogo igrajo pri usmerjanju bralca k bolj resnim delom?
Na ta in druga vprašanja odgovarjajo knjižničarke iz različnih slovenskih knjižnic.
»Splošne knjižnice so najbolj odprte in najbolj dostopne kulturne ustanove. So osnovna kulturna infrastruktura, ki je namenjena vsem,« je poslanstvo največjih zbirk pisane besede opisala direktorica Mariborske knjižnice Dragica Turjak.
Demokratičen odnos, v katerem je vsem dostopno skorajda vse, zadeva tudi aktualno vprašanje o razmerju med trivialno in zahtevnejšo literaturo. Knjižničarji menijo, da je pri nabavi knjig treba upoštevati tako povpraševanje kot kvaliteto.
Pepel v vetru
Julija je bila najbolj brana knjiga v slovenskih knjižnicah lahkotna ljubezenska zgodba Pepel v vetru avtorice Kathleen E. Woodiwiss, katere izvodi se neverjetno množijo na knjižnih policah. Medtem je – za primerjavo – izvodov Bele trdnjave nobelovca Orhana Pamuka v povprečju za slabo četrtino manj.
Prav tako je v knjižnicah za skoraj 30 odstotkov več izvodov Brownove Da Vincijeve šifre kot pa na primer predstavnice klasične literature, Tolstojeve Ane Karenine.
Takšno razmerje med številom izvodov t. i. resne literature in pogrošnega branja torej upravičuje izposoja. Še več, glede na povpraševanje je izvodov nekaterih knjig še premalo. Pamukova dela so veliko manj zaželena kot omenjeni roman Woodiwissove ali Petdeset odtenkov sive E. L. James, za katero je na primer v Mariborski knjižnici treba čakati od dva do tri mesece.
Takšna čakalna doba je značilna za vse uspešnice; na romantično pripoved Tri neveste Julie Garwood boste tako čakali tri mesece, na popularno bojevanje za prestol Georgea R. R. Martina v knjigi Igra prestolov pa slab mesec.
Krhko ravnotežje
»Uporabniki v knjižnici iščejo prav naslove, ki kraljujejo v izložbah in jih reklamirajo po televiziji ter v radijskih oglasih. Seveda pričakujejo, da jih bodo v knjižnici dobili.
In zakaj jih ne bi? Plačajo članarino in plačajo davek, ki je osnova za javna sredstva, ki jih mediji vsake toliko problematizirajo,« razmerje med lahkotnejšo in zahtevnejšo literaturo utemeljuje Turjakova, ki sicer zagovarja ravnotežje med obema.
Tudi v radovljiški knjižnici Antona Tomaža Linharta so pozorni na ravnovesje med lahkotnejšo in zahtevnejšo literaturo, hkrati pa po besedah knjižničarke Katje Bevk kupujejo to, kar si ljudje želijo. »Če hočejo brati Woodiwissovo, potem jim moramo kot splošna knjižnica to ponuditi,« pravi.
Knjižnica naj bi namreč bila prostor odprtega dialoga, po drugi strani pa prostor, kjer se ponuja znanje.
Posebni pristopi
Prav zato knjižničarji zahtevnejše knjige predstavljajo s posebnim pristopom, saj poleg zadovoljevanja povpraševanja hočejo tudi izobraževati.
V domžalski knjižnici so tako v poletnem času pripravili kotiček za odrasle s kvalitetnimi deli, knjižničarji pa obisk kotička strankam redno priporočajo. Težko ga zgrešijo celo najbolj zagrizeni oboževalci medijsko napihnjenih uspešnic, saj je kotiček z zahtevnejšo literaturo nalašč postavljen zraven »muh enodnevnic«.
Ta enostavni eksperiment je po besedah vodje nabave Apolonije Pavšek uspešen, saj se pri njih izposoja kakovostne literature lahko primerja z izposojo trivialne. Nakup popularne literature se je v zadnjih treh letih v njihovi knjižnici celo zmanjšal. Tako ponavadi kupijo le tri do štiri izvode uspešnic.
Nakupna politika
Splošne knjižnice, ki se držijo načela, da so pomembni vsi njihovi člani, ker se financirajo z javnimi sredstvi, leposlovja ne kategorizirajo po dozdevni kvaliteti, ampak knjige delijo na romane, kratko prozo, drame, poezijo, pravi Dragica Turjak. Pri nakupu knjig poskušajo slediti zahtevam okolja, obenem kvalitetna dela promovirajo z literarnimi pogovori, razstavami posameznih avtorjev in ilustratorjev ter priporočilnimi predstavitvami na svojih spletnih straneh. V ospredju je torej skrb za aktualnost in prilagojenost gradiva potrebam okolja.
Bralno kulturo pri nas sooblikujejo še drugi dejavniki: ugled avtorja, založnika in urednika, literarne nagrade in ocene v uglednih medijih, pa tudi to, ali je gradivo subvencionirano, opisuje direktorica novomeške knjižnice Mirana Jarca Claudia Jerina Mestnik.
Turjakova meni, da lahko splošna knjižnica le usmerja bralce, nikakor pa to ni ustanova, ki bi narekovala ljudem, kaj morajo brati. Je prostor brezčasnosti in sodobnosti; ponuja klasike, ki jih lahko vzamemo v roke kadarkoli, in hkrati sodobno, lahkotno literaturo, ki nam krajša poležavanje na plaži.
Načeloma najde svoje mesto v knjižnici večina letne produkcije v slovenščini, poleg tega pa tudi velik del gradiva v tujih jezikih.
Cena ene za tisoče
Za izposojo, svetovanje, dostop do podatkovnih zbirk in interneta je v večini knjižnic treba plačati. Članarine se za odrasle bralce nad 18 let gibljejo od deset do slabih dvajset evrov. Ceno članarine knjižnice oblikujejo na podlagi povprečne cene knjig, ki jih kupujejo za svoje enote, in primerjave z drugimi knjižnicami.
»Bralec tako plača ceno ene knjige, a ima na izbiro več tisoč knjig, ki si jih lahko neomejeno izposoja,« oblikovanje cene članarine opisuje Bevkova.
Medtem ko je plačilo članarine v večini knjižnic že stalnica, se je mariborska za to potezo odločila šele letos februarja.
Brez članarine je delovala dobrih dvajset let, saj je svoje poslanstvo splošne knjižnice razumela »predvsem kot obvezno javno službo, ki mora biti neomejeno dostopna za vse, tudi za ljudi brez dohodkov«. Kot pojasnjuje Turjakova, so članarino uvedli zaradi nenehnega krčenja proračunskih sredstev. Članarina omogoča izposojo v vseh enotah.
Poleg leposlovja, ki predstavlja le 45 odstotkov letnega nakupa novih naslovov, knjižnica zagotavlja 24 elektronskih podatkovnih zbirk, ki so uporabnikom dostopne tudi na daljavo (od doma), e-knjige, med vsemi naslovi v zbirki pa je 60 odstotkov naslovov strokovne literature, ki zajema gradivo za vse tipe uporabnikov, od predšolskih otrok do tistih v tretjem življenjskem obdobju.
O odpravi članarine so razmišljali tudi v koprski knjižnici Srečka Vilharja, vendar zaradi trenutne finančne situacije brez nje ne bi zmogli poravnati nakupa knjig in drugih stroškov.
Tudi brez članarine gre
Novomeška knjižnica Mirana Jarca je ena tistih, ki ne zaračunavajo letne članarine, ampak le enkratno vpisnino. S tem omogoča, da si lahko vsak, ki si želi izposoditi knjige ali pa brati časopise, to privošči.
»Knjižnična dejavnost je tudi spodbujanje branja, predvsem med mladimi.« S tem, ko obiskujejo knjižnico, spoznajo še druge prednosti te ustanove in tako naši prostori postajajo zanje prijetno in koristno okolje, še dodaja direktorica.
V knjižnici so namreč zelo dejavni pri prijavljanju na razpise, lani so iz njih pridobili dobrih 200.000 evrov. Ta sredstva so namenili za nakup novega gradiva ter različne dejavnosti, med njimi snemanje zvočnih knjig. Knjige snemajo na željo članov Društev slepih in slabovidnih Dolenjske, Posavja in Bele krajine, pri tem pa jim pomagajo prostovoljci.
Knjižnice so kulturne ustanove, ki ljudem ne omogočajo le dostopa do knjig, ampak so z raznimi prireditvami, delavnicami in omogočanjem branja časopisja prostori srečevanja, ustvarjalnosti in inovativnosti. Te spremljevalne dejavnosti knjižnic pa so povečini brezplačne.
