Človek se ob branju proznih zapiskov Primoža Čučnika težko znebi stavka, ki ga je sam avtor podal v enem zadnjih intervjujev. Na vprašanje, kaj trenutno počne, je namreč odgovoril, da vzgaja sina. In tako knjiga, katere glavna tema je nezrelost, otročjost, povzema predvsem dogodivščine iz življenja odraščajočega fanta.
Dogodivščine je morda celo pretiran izraz, saj besedilu, s pomočjo katerega si je Čučnik, kot omenja v predgovoru, odpočil od siceršnjega pisanja (pesnikovanja), ki ga je menda že rahlo dolgočasilo, manjka zgoščenih, na osrednji dogodek osredotočenih pripetljajev.
Če na začetku še pričakujemo, da se bo zgodba spričo očetovega odhoda razvijala v specifični smeri, se kasneje izkaže, da je vsa pozornost usmerjena v podajanje psihološke avtentičnosti tistega, ki se izreka, torej otroka. Tri-, štiri-, petletnega dečka, ki je ostal z materjo in se oprijema sveta, kot da mu bo zdaj zdaj ušel iz rok.
Njegovo razumevanje na primer smrti ni nikoli skrivnostno ali pa – glede na otrokovo starost – metafizično, temveč precej linearno in povsem vsakdanje. Občutek je celo, da se tekst, ki deluje precej razlito, poraja sproti in da ga avtor brez vnaprejšnjega načrta, verjetno ravno zaradi težnje biti čim bolj prvinski, kot sneženo kepo poriva naprej.
Toda ta nenehni tok besed, ki se ustavlja pri vsakdanjih stvareh in jih presoja z moralizatorskimi očmi, namesto z lahkotnostjo, razprostrtostjo deluje utrujajoče. Pri tem niso toliko moteče ponovitve, ki jih je mogoče razumeti kot slogovno specifiko, temveč to, da otrok, odraščajoč med starejšimi ljudmi, samemu sebi na primer dopoveduje, da je premajhen, da bi razumel narodnoosvobodilni boj, katerega del sta bila njegova stara starša. V tem njegovem vstopanju v svet, navideznem popotovanju od predmestja (Jarš) v središče mesta, torej ni nič subverzivnega ali vsaj specifično njegovega.
Čemu se avtor odreka odgovornosti za besedilo?
Določeni deli knjige se celo zdijo kot prepisani iz osnovnošolskih učbenikov, čeprav to niti ni njena glavna težava; v Čučnikovem zadnjem proznem delu ni osrednjega dogodka, osrednji dogodek je dečkovo odraščanje in strah pred dolgočasenjem. Toda ta strah zelo hitro premaga, še posebej, ko nekoliko odraste, s knjigami: »Branje je najboljše zdravilo za dolgčas.
Še tam, kjer nam avtor odškrne vrata v na primer intimen odnos med dečkom in materjo, ko se deček ponoči dotika materinih joškic ali ko se začne zavedati svojega nabreklega uda, prizora razvodenita v opisnosti. Nekaj časa nas sicer mika izvedeti, kako deček doživlja očetovo odsotnost, toda kmalu se potolaži, da biti brez očeta ni nič posebnega.
Točka, v kateri se lomi linearnost Otročjosti, je (v resnici zgolj retorično) vprašanje, čemu se avtor odpoveduje odgovornosti za napisan tekst. V predgovoru je namreč navedeno, da je zapise našel po naključju, na starem uredništvu. Da bi to bila nekakšna postmodernistična igra, je komaj verjetno.
Prigode dečka, ki še nikogar ne ljubi in ne zna sovražiti, ki je nezrel in zato nedolžen in odprt, so vsekakor velika literarna tema, toda v tokratnem Čučnikovem besedilu, ki ga verjetno zaradi umanjkanja bistvenih romanesknih elementov niti nima smisla imenovati roman, temveč bolj (dnevniški) zapiski, ne prav posrečeno izvedena.