Tiskane izdaje
Festival Pravljice danes, ki je letos že sedemnajsti po vrsti, ponuja široko paleto dogodkov za otroke in odrasle. Osnovni vodili festivala sta: nastopajoči poslušalcem ponujajo zgodbe, ki jih prosto pripovedujejo, predstavljene pripovedi pa izvirajo iz različnih ljudskih izročil. Glavni program bo v Cankarjevem domu in Slovenskem etnografskem muzeju.
Festival poslušalcem omogoča, da doživijo dobro pripovedovano besedo, ljudskim pripovedim pa išče živo pot v današnji čas. Ta osrednja pripovedovalska prireditev v Sloveniji bistveno sooblikuje razvoj pripovedovalske umetnosti pri nas. Pripovedi iz bogatega ljudskega izročila oživljajo pripovedovalci različnih strok in generacij, večinoma posebej za to priložnost.
Zgodovina festivala
Korenine festivala segajo v leto 1998, ko je pravljičarka, pisateljica in pesnica Anja Štefan zasnovala Pravljični maraton. K sodelovanju je leto za letom vabila poklicne igralce, knjižničarje, ilustratorje, pisatelje, ljudske pripovedovalce … in jih usmerjala k pripovedovanju zgodb iz domačega in tujega ljudskega izročila.
Leta 2004 se je maraton preoblikoval v pripovedovalski festival Pravljice danes in se iz Ljubljane razširil po Sloveniji. Celotni dogodek je nastal tudi iz prepričanja, da se je tudi današnjega človeka mogoče dotakniti z zgodbo, ki je »samo« povedana, če je to storjeno dobro in če je vsebina poslušanja vredna.
Festival vodijo in koordinirajo: Anja Štefan, Irena Matko Lukan, Alenka Veler, pomagajo pa jim posameznice iz kulturnih ustanov. Poleg tega, da festival poudarja pripovedno izročilo naših prednikov, želi hkrati pripomoči tudi k negovanju sposobnosti pripovedovanja danes, med ljudmi nasploh. Zato vsako leto Anja, Irena in Alenka iščejo nove pripovedovalce, ki sooblikujejo festival.
Pisana druščina pripovedovalcev
Nastopajoči so tako po ustvarjalnih poteh kot po kulturnem ozadju in starosti izrazito pisana druščina, kar daje festivalu širino posebne vrste. Vsako leto na festivalu nastopijo pripovedovalci iz različnih dežel sveta, letos je posebna gostja festivala Chirine El Ansary.
Pripovedovalka veliko pozornosti posveti telesnemu izražanju, v prvi vrsti jo zanima, kako se besede in gibi lahko prepletajo ter podpirajo z namenom, da bi vzpostavili čim bolj živo občutenje, predstavo in čustva. Chirine je bila rojena v Kairu, odraščala med Egiptom in Francijo ter med študijem dve leti preživela v Veliki Britaniji. S pripovedovalko smo se na terasi Slamiča na Kersnikovi ulici dobili dan pred začetkom festivala.
Pogovor s Chirine El Ansary
Najprej nas je zanimalo, kako združuje, prepleta gibe in besede, obstaja kakšen poseben ključ? »Pomembno je obvladovanje telesa,« je povedala. »Telo mora biti pripravljeno na pripovedovanje zgodbe, prav tako tvoj glas in domišljija. Včasih na odru ne narediš ničesar, ampak to ni pomembno. Pripovedovalec mora vzpostaviti celoto, v kateri je prepletena drža telesa in glas, pripoved. O tem, kako se bo obnašalo telo, razmišljam šele, ko izberem zgodbo.
Najbolj pomembna je zgodba, s katero se veliko ukvarjam, zato je tudi vsaka predstava drugačna. Če čutim, da zahteva zelo fizično izpoved, se to zgodi, včasih pa lahko tudi dve uri sedim na stolu in se ne gibljem. Ne gre za to, ali se gibljem ali ne, ampak za to, da sem živa. Tudi če se ne premikaš, si živ, tvoji prsti so živi, tvoja koža je živa, vse je živo.«
In kako zgodbe izbira? Kaj je tisto najpomembnejše, kar jo v zgodbi pritegne? »Vedno isto – močne podobe. Včasih berem zgodbo in me zelo pritegne ena sama podoba, zaradi katere se potem odločim zanjo. Začela sem s knjigo Tisoč in ena noč, ki sem jo vzela kot nekakšno šolo, bila (in je še vedno) je moje osnovno učilo. Z vso strastjo sem se prebijala skozi to čudovito delo, ki vsebuje toliko različnih tehnik pripovedovanja, raznovrstnih zgodb ter je hkrati tako celostno. To je kot pripovedovalska biblija.
Nekatere zgodbe so zelo močne in moderne, še vedno zelo žive v arabskem svetu in tudi na Zahodu. Počasi sem po tem vzoru začela pisati svoje zgodbe, razvijam svoje lastne podobe in značaje, včasih jemljem s kairskih ulic, drugič iz zgodovine, spet drugič se lotim tem, ki so težke, a čutim potrebo, da o njih spregovorim. Pri pravljicah iz Tisoč in ene noči občudujem strukturo (zgodbe v zgodbah) in poezijo. Tudi sama vedno uporabljam poezijo.«
Otroci v taborišču so lačni pravljic
Chirine El Ansary nastopa pred zelo raznovrstno publiko. Pravi, da je najpomembnejši prostor. Z zelo koreografiranim nastopom ne gre na ulico, kjer mora z nastopom pritegniti mimoidoče ali jih dobesedno utrgati iz mimohoda. Predvsem moraš biti občutljiv, pravi, dovzeten za to, kje nastopaš in za koga.
Če denimo nastopaš v begunskem taborišču v Libanonu, ti prisluhnejo otroci, ki niso nikoli ali skoraj nikoli videli nastopa, zato so lačni takšnega dogajanja, hočejo sanjati. Lahko jim pripoveduje zelo stare zgodbe, klasične, na primer o leteči preprogi, in jim govori ure in ure. Zvesto poslušajo tudi najstniki. Sicer pa verjame, da je vsaka publika sprejemljiva za marsikaj, pomembno je, kako zgodbo ponudiš.
Se pa dogaja, da organizatorji pripovedovalskih festivalov strogo določajo, kaj pričakujejo od pripovedovalca, kar ni zanjo. Prepričana je namreč, da je pripovedovanje plod trenutka. Pripovedovalec mora izbrati zgodbo tako, kakor v danem trenutku in okolju začuti. Pripovedovalec utrga energijo trenutka.
»S svojo zgodbo se ljubim«
Povedala je, da je v Evropi veliko pripovedovalskih festivalov, še posebej so popularni v Franciji, Angliji, pa tudi v Španiji, Italiji ter v zadnjih letih precej tudi v Skandinaviji. Omenim, da je pri nas popularna stand up komedija. V čem je drugačna od pripovedovanja zgodb, me zanima.
»Razlika med pripovedovanjem in stand up komedijo je velika. Velika nevarnost je, če pripovedovalec skuša zadovoljiti poslušalstvo tako, da izbira smešne pripovedi, ker v tem primeru je meja med stand up komedijo in pripovedovanjem zelo tanka. Pripovedovalec v osnovi ni komik, najpomembnejša je zgodba, ki je lahko žalostna, smešna, resna ... V bistvu moraš v zgodbo izginiti, čeprav si prisoten, moraš se ljubiti s svojo zgodbo in poslušalstvom. Stand up komik pa ima drugačne prioritete, on želi v prvi vrsti zabavati občinstvo. Pripovedovalec lahko prav tako nasmeji občinstvo, ampak se to zgodi slučajno, je to znotraj zgodbe in ne gre za vnaprejšnjo odločitev.«
Tisoč in ena noč
Knjiga Tisoč in ena noč je po njenem mnenju ujeta v številne klišeje zahodnjaškega dojemanja sveta ... Kako jih razbija? »Tisoč in ena noč je univerzalno umetniško delo, ker govori o življenju in ljudeh na več načinov, govori tako o njihovih lepotah, kot tudi hudobiji, pa o ljubezni, smrti, seksu in politiki. V arabskem svetu jo imenujejo knjiga o življenju. Zahod pa je v svoji fascinaciji nad mistiko in skrivnostnostjo Vzhoda iz knjige potegnil samo ali predvsem lepa dekleta, zavita v tančice, svilo, zlato in seks. Seveda vse to obstaja, vendar je zgolj orodje, s pomočjo katerega prideš do zgodb življenja. Kaj si ljudje na Zahodu večinoma predstavljajo, ko jim omeniš Tisoč in eno noč? Kabaret?«
Nastopa v angleškem, arabskem in francoskem jeziku. Lahko pa se predstavi tudi v kakšnem novem jeziku, če ima za to dovolj časa. Za jezike, pravi, ima dober občutek. In kaj bo pripovedovala slovenskemu občinstvu? »Najprej se moram dobiti z organizatorji. Vem le, da želijo kratke zgodbe, kar bo težko, saj so moje zelo dolge. Včasih trajajo tudi po dve uri in več.«
